KANTAVTOR – STIGMA ALI BLAŽENOST

Tomaž Domicelj je v svoji pesmi Fant s kitaro leta 1969 raje izbral kitaro kot dekle: kitara je zvesta, spremlja me povsod, je pel. Pesem je postala ena njegovih prvih manjših uspešnic, sentiment pa nedvoumno izkazuje poklicanost kantavtorskega početja: to ni služba, v kateri bi delal osem ur in odložil; čeravno nekateri  radi delajo »poslovilne turneje«, je vsaj za tiste kantavtorje, ki so tudi pesniki, samospevci torej, to nekaj, kar se dogaja »od zibeli do groba«. Kot tako je seveda nekakšna blaženost per se; vsaj zase vem, da sta me kitara in beseda previharili čez vsako življenjsko čer. Kako je s preživetjem in bojnimi ranami, o tem modro molčimo; vendarle gre najprej za besedo in glasbo, njuno mesto na premici, o banalijah pa kdaj drugič: o vojnim tajnama ne govori se naglas! Arsen Dedić je takisto vedno povedal: nek se piše, pa makar i dobro! Tudi o zajedalstvu državnih blagajn ni vedno izgubljati besed, kar pa zadeva vse ostalo, je zgodovina pokazala, da je čas na naši strani. Od C-ja do Cisa!