Ko napišeš prvo pesem in okusiš njen slad, poti nazaj več ni. Svet začneš gledati skozi oči poezije, kar pomeni prepisovanje sveta, kakršen je, hkrati pa ga je treba prevajat in zanj izumljat novi jezik. Poezija daje glas neizrečenemu in neizrekljivemu in kot taka opravlja izjemno raziskovalno, psihološko in duhovno poslanstvo. Ljudje naseljujemo toliko zunanjih in notranjih pokrajin in poezija se sprehaja po teh potkah in kapilarah. In s tem vstopa v blaženost in grozo hkrati. V blaženost v smislu prostore Lepote, Dobrega in Svobode, ki jih človek nujno potrebuje, in groze v smislu, da se poet ne upira tragičnosti življenja, ampak pogumno vanjo upira oko, jo preslika (prepiše) takšno, kot je (stoči krvavo solzo, krvavo tinto) in zanjo že hkrati išče rešitev, Milost.

Vsakdo od nas pripada neki manjšini. Pravzaprav več manjšinam, od malega se začnejo množiti in postanejo tihi spremljevalci. Vsaka manjšina je velika toliko, kot je dolga in široka razdalja do njenega ideala v podobi ali osebnostnih lastnostnih. Zunanji pritisk po enakosti, nevtralnosti ali v najboljšem primeru – zaželenih in nagrajevanih lastnostnih je silen. Vse manjšine pa niso tako zloglasne in večina se ne bori za nikakršne pravice. To neskladje zunanjega/fizičnega ali notranjega/duševnega povzroči frustracijo. Stigmo. Ta lahko povsem obstane in si ne prizadeva za nič, saj v skrajni preprostosti neskladja niti ne prepozna.  To velja za skrajno preproste ljudi, ki tovrstnih tesnob in napetosti ne čutijo. Vse druge oblike stigem, ki so v resnici le drugo ime za neponovljivo kombinacijo zunanjih in notranjih osebnostnih karakteristik slehernika pa povzročijo premik, misel, voljo, gibanje k nečemu, kar naj to stigmo zmanjša. Premik od samozadostnega k čutnemu, ki pa ne zadošča, zato je nujen premik v racionalno in od tam v transcendentno, kjer v resnici biva tudi umetnost.

Če se zatečemo k umetnosti, lahko preverimo dvoje. Ali umetniško delo gleda v človeka, torej v nas, ali pa ne. Če da, potem je to delo dobro. Umetnost, ki je očiščena avtorjevega jaza, saj je sposoben videti v drugega v luči pravičnosti in milosti. Njegovo pozornost usmerja sposobnost nesebičnega gledanja in v središču takega gledanja je zmeraj Lepota. Ko se zavemo ločenosti, drugačnosti drugega, je uvid umetnika in s tem je njegova umetnost velika, transcendentna.

Kdaj smo v naši družbi nazadnje govorili o katarzičnosti? V srednji šoli, ko smo se učili o izvoru pojma v stari Grčiji, v njihovih tragedijah, kjer junak fizično propade, a moralno in idejno zmaga. Gledalec, ki z junakom sočustvuje, doživi očiščenje, katarzo, moralno olajšanje.

Navzven in navznoter obrnjene solze. Tudi Poezija to omogoča. Morala bi biti na recept, saj opravlja izjemno delo, je zatočišče, družbeni korektiv, je utopija, je neviden most, po katerem vedno nekdo pride. Poeziji bi morali podeliti njeno vsakdanjo funkcijo – saj je v njej nekaj temeljno človeškega. Je delavska kategorija, vedno zunaj sistema, je upirajoča se, zato bi jo ljudje morali nositi po žepih. Res je, da zahteva nekaj več posvečenosti, zbranosti, a je res preveč sodobnega človeka prositi za minuto zbranosti? Namesto minute molka!

Kljub temu, da je poezija zame delavska/proletarska kategorija, človeška kot vrsta s pladnji v menzi, pa zmeraj pristane v kraljevih sobanah in vrtovih. Prav je, da kot kraljična tam tudi počiva, zasluži si najmehkejše blazine, saj nastaja na res trdih in raskavih. Poezija nastane ob pogledu na rogoznico. A njena vzvišenost ni v nedostopnosti sedemkrat zaklenjenih kraljevih soban, pač pa v dvigu nad človeško bedo in zlo. Ni deviška, niti si za to naj ne prizadeva, le njen premik v naporu iti globoko in visoko, kjer prebiva ne le človeško meso, pač pa duhovnost slehernika, je tista svetloba, blaženost, ki človeku omogoči sleči staro luskasto kožo in se neprenehoma leviti v novo.

Če je material za pesem hlod, je odmet na koncu mnogo večji, kot je bila prvotna hlodovina. S tem želim reči, da je preboj do pesmi kot plazenje izpod ruševin, izpod katerih pesnik prinese malo belo jagnje, ki se ga želijo vsi dotakniti, ga božati. S tem, ko pesem postane kolektivna, ne pomeni, da je – kot jagnje – žrtvovana – pač pa da se v njo lahko steka nekaj najbolj primarnega, kot je želja po stiku, dotiku, po biti ob nekom, po ljubezni. In to - Ljubezen – je gotovo trenutek blaženosti. Osrednja kategorija, alfa in omega vse umetnosti. In še nekaj je – kar se da v kolektivno, je odrešujoče. In mi potrebujemo nenehno odrešenja zdaj, tukaj in ne šele po koncu življenja, ko se zgodi, kar pač kdo verjame. Torej – z danostjo poezije v kolektivno se zgodi odveza.

Temeljna človeška potreba je – da si povemo. Vemo, kako lepo je lahko to in hkrati, kako srhljivo in hkrati nemogoče. Pregosto je, da bi lahko preprosti besednjak vsakdana povedal vse. Za totalnost potrebujemo filozofijo, umetnost in če želite – vero. Ne vero v religioznem smislu, ampak kot verjetje, da obstaja nekaj nad našimi poškodovanimi telesi, kjer bomo lahko spet občutili skladnost, lepoto, resnico in svobodo, ki je v grobem, prehitrem in brutalno zahtevnem zunanjem svetu kot odrasla bitja ne moremo nikoli. Svetu je nenehno treba odvzemati njegovo katastrofičnost in poezija lahko tukaj opravi izjemno delo. Zato, ker zmeraj nosi tudi klic in hrepenenje po novem svetu, ki ga ima hkrati tudi sposobnost ustvarit.

Moč poezije pa je tudi, da odvzame to katastrofično plat življenja in daje svetlobo. Možnost »Paradiža« torej.

Pesniki in pesnice nismo nič drugega kot delavci. Poeziji je treba zato podeliti, vrniti njeno vsakodnevno funkcijo in pesnike pripoznati kot marljive delavce, ki tvorijo aktivno prebivalstvo nekega mesta enako kot cestni delavci ali odvetniki. Poezija ima funkcijo, ki ni samo mrtva črka na papirju ali nastop enkrat na letu na kakšnem pesniškem srečanju. Tudi to ali pa če edino to bi moralo biti dovolj za osvoboditev od tega, da je ukvarjanje s poezijo morebiti stigma, če že, potem vedno znova prinašanje tistega jagnjeta v naročja stigmatiziranih.

Zaključujem z mislijo Oscarja Wilda: »Zemljevida sveta, na katerem ni Utopije, ni vredno niti pogledati, saj na njem ni prav tiste dežele, na obalah katere človeštvo kar naprej pristaja. In ko človeštvo tam pristane, se razgleda naokoli in razpne jadra, ko zagleda boljšo deželo. Napredek je uresničitev niza utopij.«

Poezija je možnost Utopije. A vprašanje, kdo bo to deželo poselil. Najprej – ali bodo sploh začutili željo po njej ali pa bodo ali bodo tisti, ki so slišali, še naprej raje živeli v kolibi, morda vratarski uti. Lahko. A obstaja izbira. In ta izbira nosi v sebi blaženost.  

Knapi

(ob tragičnem dogodku v premogovniku Velenje januarja 2025)

Moški postane ob svitu noč.
Pristane v črnini,
ki čaka, samo na videz negibna,
korenine so kontinent proti krošnji.
Ta črna dovoli vsak dan, da se jo kruši,
da se ji zavdaja,
rada rojeva svoje tople, črne kamne,
sile je vajena,
ne ve, da daje, ne ve.
Za njeno klitje je treba globoko,
močno udarit,
zdrobit njen sprijeti,
molčeči zarod.

A ogenj je že tam
in voda in zemlja in zrak
in ženska, ki je kot prazen živalski mehur, napet čez nemi boben,
postane Dan,
ki čaka svojega Noč.
Čaka bobnanje, naznanilo prihoda.

Biti v zemlji še pred zemljo,
je slučaj,
ker ste se rodili točno tam,
kjer je premog ali les,
pesek ali voda.
Ali voda.
Šli ste ne levo ne desno,
ampak naravnost,
ne po izbiri,
ampak po očetnjavi.
Skalpel z zemljo na rezilu za pomešano kri.
Sokrvje.
Zato, ker vam od živega zakopa dalje
v jamicah žari premog –
večna podzemna luč –

smo vsi le vetrič,
dolžni razpihovati
kot najbolj
zvesti kurjači.