Razmerje med stigmo, blaženostjo in elitizmom ponuja ogromno prostora za poglobljeno razmišljanje v današnjem času. Poezija tudi v 21. stoletju lahko razkriva dramo notranjega življenja, tematizira ljubezen, minevanje, staranje, smrt, kar počne že od vekomaj. Vendar pomeni vstop v novo stoletje za poezijo, ki se nahaja med dvema skrajnostma, paradoks. Zdi se, da ima stigma (Lejga, pesnika!) rahlo posmehljiv odnos družbe do poezije: v dobičkonosnem kapitalizmu in ob množičnih informacijah je pesnik čudak, ki počne nekaj nepotrebnega. Nasprotno pa je vzvišena blaženost (Ecce poeta) mišljena skoraj sakralno. Ecce poeta (Glej, pesnik) je tisti, ki vidi globlje in ki skozi jezik morda le lahko doseže katarzo ali absolutno svobodo. Pri čemer naloga poezije naj ne bi bila, da se spusti na raven najnižjega skupnega imenovalca (med slonokoščenim stolpom elitizma in množično tržnico banalnosti), ampak da s svojo (elitno) globino ponudi blaženost tistim, ki so pripravljeni vstopiti v njen prostor. Dejansko pa poezija živi v njunem preseku in sodobni pesnik sprejme stigmo posebneža, da bi lahko v zameno ponudil trenutek blaženosti. Pri tem nikoli v zgodovini poezija ni bila tako dostopna na družbenih omrežjih, v spletnih revijah, v obliki zvočnih posnetkov ali na festivalih in kljub temu nikoli tako potisnjena na rob družbenega interesa.

Poezija je preživela vse tehnološke revolucije zato, ker človek še vedno potrebuje zrcalo, ki ga ne ponuja noben algoritem. Predvsem pa ji je bolj kot kdaj zastavljena silna naloga, ne le, da v njej ne zmaga sentiment, moraliziranje ali razčustvovanost, temveč da pomeni svetlobo v tem ponorelem času. Ne z negativnostjo, ne z jezo, ne z vdajo v vseenost, ampak z naklonjenostjo in s strastjo do poezije je mogoče premikati gore in spreminjati svet. Se tega zavedati. Biti pesnik danes pomeni biti dovolj pokončen, da te stigma ne zlomi, in dovolj drzen, da te blaženost ne zaslepi. Le v tem vmesnem prostoru lahko nastane umetnost, ki se dotakne sodobnega poeta, razpetega med digitalno tesnobo in željo po nečem večjem in večnem. Tudi z majhnimi koraki, tudi z rahlim utripom metuljevih kril. Svet okoli nas je podivjal. Kosovelov čas je tako nevarno podoben današnjemu, ker se spet soočamo z vojnami, z vzponom avtokratskih oblasti in se svetla prihodnost zdi luksuz, ne pravica. Je kakšen večji izziv, kot da pesnik ustvari tako mo(go)čno pesem, čeprav lahko le čisto kratko, da bi presegla meje domišljije in postala resnica, razodetje? Zatočišče, prostor lepote in resnice, ki je drugje ni? Poziv, klic, a vendar umetnina? Ko poezija postane iskrenost, kjer pesnik ne uporablja težkih besed, da bi se skril, ampak ker so edine dovolj natančne za njegovo videnje sveta.