BIPOLARNA MOTNJA

»Napiši od petnajst do trideset vrstic kratke refleksije na temo Poezija med stigmo in blaženostjo.«

Uf, naloga za modre. Ne vem, če zmorem o tem sploh kaj povedati. Ponavadi se mi piše samo po sebi, piše se mi slabo ali dobro, ej, piše se mi, ko se zataknem v molk, ki me začne le-ta nervirati.

Začnimo z refleksijo.

Telesne reflekse še imam, če mi vržeš žogo, jo vedno brcnem nazaj. Nogomet mi je bil od nekdaj blizu. Reflekse imam tudi v mišljenju. Na primer. Ko mi rečeš neko besedo, se hitro odzovem in vedno odgovorim, včasih z molkom, drugič z besedo, najraje pa z zamolkom, to je z neizrečeno besedo. Iz slednje lahko nastane pesem.

Lej ga, vraga, zamolk ima poetično jedro, pesem je pa vedno drugačna, čeprav, se mi zdi, pišem vedno in isto štorijo. To je tako modno povedano, seveda z druge strani skale, s čeri v razburkanem morju. Ampak je res. Pesmi me je velikokrat sram. Pač zato, ker sem tam z besedami kar naenkrat čisto nag pred drugimi. Ko je ta občutek sramu (stigme) premočan, pesmi nikomur ne pokažem, do trenutka, ko me zaniha v evforijo (blaženo stanje). Potem vse dam v javnost.

Zdaj vem, no, že dolgo časa vem, da sem bipolarno bitje. Na eni strani človek s stigmo, na drugi pa človek z blaženimi občutki kontra stigmi.

Zagotovo sem od vedno tak, ampak pri petnajstih letih, tam nekje, sem to začutil kot usodo.

Uau.

Zdaj bi lahko o usodi, a sem že nevarno blizu zapovedanemu številu vrstic. Nič, o usodi, kdaj drugič.

Pesnik je, to naj bo sklep, bipolarna motnja na svetu, bitje, ki zmore oba občutka, strah in radost, stisniti v par besed. Jih zmore, ko je na volji, celo organizirati v pesem, ki se zdi komu berljiv izvesek njegove poze ali pa kot pisan kamenček v mozaiku besedovanj. To je vse nekako izven športnih pravil: kazenske točke zna unovčiti v dobrobit, prekletstvo spremeniti v blaženost.