Poezija in literarno prevajanje v 21. stoletju med stigmo in blaženostjo

S poezijo se ne ukvarjam znanstveno, samo berem jo, prevajam in pišem. Tako da nimam izčrpnega pregleda in nobene posebne metodologije za branje in premišljevanje o tem. Moj pogled, moj prispevek k pogovoru bo zato usmerjen navznoter.

Zato se obračam k besedama, ki sta nam dani za izhodišče: stigma in blaženost.^[1]

Na prvi pogled se zdi, da prva (kot družbena zaznamovanost zaradi drugačnosti) pripada pomenskemu polju pogleda od zunaj, druga pa polju notranjega občutja. Vendar če dobro premislim, bi rekla, da obe pripadata notranjim občutjem – tudi stigma, in sicer kot notranje občutenje pogleda od zunaj. Stari Grki in Rimljani so stigmo vžgali pobeglim sužnjem in hudodelcem: morda pesnicam in pesnikom v 21. stoletju ne piše na čelu, da se ukvarjamo s poezijo, a zdi se mi, da v resnici nismo daleč od pobeglih sužnjev. Pisanje poezije namreč temeljno povezujem s svobodo, v etimološkem pomenu »pripadanje samemu sebi«, ne pa nujno kot prostost. Seveda nismo prosti vezi s svojim časom in prostorom, živimo v njiju že samo zato, ker drugače kot v časovni in prostorskih dimenzijah ne moremo bivati. Do sužnosti smo vpeti v te dimenzije. In morda je poezija tisto sredstvo, eno tistih sredstev, s katerimi lahko presežemo sužnjelastniški sistem tega časa in prostora in se raztopimo v dimenziji resničnejše resničnosti. Ki bi ji nemara lahko rekli blaženost.

Bolj znanstveno se ukvarjam s književnim prevajanjem; točneje s proučevanjem gledališkega prevoda in sprememb, ki se zgodijo besedilu od izhodiščnega prevoda do premiere. Če z metaforo stigme premerim polje književnega prevoda, bi lahko rekla, da je trenutna navdušenost nad sodobnimi tehnologijami nekako vrgla stigmo na dejavnost književnega prevajanja. Zakaj še prevajati, vzgajati prevajalce, če pa imamo stroje, ki delajo že skoraj tako dobro kakor ljudje? Mislim, da se nam tu že v našem izhodišču ponuja takšen odgovor: zato ker v pripovedovanju zgodb uživamo, s tem dihamo, tako razumemo in urejamo svet, to nam je strast. Torej, zavoljo blaženosti.

[1] In bom izpustila razmišljanje o oznakah, ki so prav tako vredne, da o njih vsakič znova razmišljamo: kaj je poezija, kaj 21. stoletje, kaj poezija v 21. stoletju …