V ZAČETKU

 

V začetku je bila Ljubezen do besede in Ljubezen do besede je bila pri Človeku in Ljubezen do besede je bila Človek.

V začetku življenja smo z ljubeznijo do besed obdarjeni vsi.

Alberto Caeiro, eden od pesnikov, ki se je utelesil v Fernandu Pessoi, v pesnitvi Čuvar čred,^[1] to doživlja takole:

 

»V sebi znam imeti tisto čudenje,

ki bi ga imel otrok, če bi, ko se rodi,

opazil, da se je zares rodil …

Čutim, da sem v vsakem trenutku rojen

za popolno novost sveta …

 

Verjamem v Svet kot v marjetico,

ker ga vidim …

 

Če govorim o Naravi, to ni zato, ker bi vedel, kaj je,

ampak zato, ker jo ljubim, in ljubim jo prav zato,

kajti tisti, ki ljubi, ne ve, kaj ljubi,

in ne ve, zakaj ljubi, in kaj je to, ljubiti …«

 

Stara resnica je, da je ljubezen lažje odpoditi od sebe, kot jo ob sebi zadržati. Namesto, da bi besede ljubili, jih začnemo uporabljati. Z besedami razmišljamo o tem, kako lahko svet izkoristimo in si ga pokorimo.

Še opazimo ne, kaj se je spremenilo! Čeprav se z besedami brez sramu okoriščamo in si jih lastimo, ne zvenijo nič drugače. Na žalost pa v novi vlogi izgubijo pomen. V možganih, ki z besedami kalkulirajo in manipulirajo, v ustih, ki jih izrekajo, ostane zgolj njihov namen. Govorica postane orodje ljudi, ki si domišljajo, da vedo, kaj je Narava. Ljudi, ki so prepričani, da je Narava neskončni skupek, integral izrabljivih stvari. Uporabnost sveta postane sopomenka za ustvarjalnost.

V takšnem svetu imajo blaženost, torej občutek najvišje sreče, v rokah diktatorski politiki in rablji. Ožigosani s pečatom sužnjev so vsi ostali. Brezoblična množica, kot slišimo govoriti družbene elite.

Pesniki se ne smemo sprijazniti ali biti celo zadovoljni s socialno stigmatizacijo. Naša naloga je, da obrnemo hrbet sramotnemu retoričnemu nasilju in pohlepu in besede ljubeznivo pospremimo nazaj k izviru, k človekovi izvirnosti.

Kam že? Ah, seveda:

V začetku je bila Ljubezen do besede …

[1] Fernando Pessoa: Psihotipija, Prevedel Miklavž Komelj, MK, Ljubljana 2007