POEZIJA – RAJE BI, (DA NE)

Govoriti o poeziji pomeni govoriti o nečem, kar smo. Poezija ni nekaj zunaj nas, nekaj nekje vmes, ampak je bistveni del vsakega človeka, četudi se je še tako otepamo. Ne nazadnje je bil prvoten jezik jezik podob, torej je bil poetski. Tako smo namesto »sonce vzhaja« rekli »sonce se rodi«, namesto »nevihte« – »jeza neba«. Tudi skozi čas poezija ohranja presežek polja označenega in slutnjo možne harmonije v kaosu sveta. Zakaj potemtakem toliko besed in dilem o tem, kako je poezija nerazumljiva, zagonetna, težavna, v sodobnem svetu morda celo odvečna … Kaj je treba narediti, da ne bi v zvezi z branjem poezije izgovorili bartlebyjevske sintagme »raje bi, da ne«. Miselna zveza »raje bi, da ne« implicira v Melvillovi zgodbi potrpežljivo pasivnost – Bartlebyja silijo, naj reče da ali ne, toda če bi to izrekel, bi bil hitro premagan. »Preživi lahko le, če se nahaja v nenehnem v suspenzu.« (Melville, Problemi 2004: 59) Zato prav verjetno lahko menimo tudi o sodobnem bralcu, da se sicer zaveda, da bi bilo iz različnih vzrokov (večja empatija do drugega, izboljšanje kognitivnih sposobnosti, analitično razmišljanje) dobro kdaj prebrati kakšno pesem. Ker pa mu do tega ravno ni, se raje vrti v krogu sintagme »raje bi, da ne«, če ne celo kar »raje ne bi«.

Pesnik Charles Bernstein si v zvezi s tem, zakaj se nam zdijo nekatere pesmi težke, zastavlja pet vprašanj:

»1. Ali smo ugotovili, da jih težko cenimo?

2. Ali smo ugotovili, da ne razumemo besedišča ali sintakse v pesmi?

3. Ali se s pesmijo spopadamo na več mestih?

4. Ali nam daje pesem občutek, da je naše znanje neustrezno ali da smo celo preneumni, da bi jo razumeli?

5. Ali pesem deluje na našo domišljijo?«

Vse kaže, da pri nas prihaja do podobnih dilem in celo do zavračanja sodobne poezije. Najbrž v veliki meri tudi zato, ker šolski sistem v svoje učne programe ne vključuje poezije, novejše od tako imenovane intimistične, ki se je pisala v petdesetih letih prejšnjega stoletja; Kosovelovi Integrali, ki bi dojemanje poezije lahko spremenili, pa so bili dolga leta zadržani v predalih literarnih teoretikov. V učnih procesih so sodobno poezijo večinoma predstavljali le kot nekakšen eksperimentalni poskus, ki se izvaja bolj za šalo kot zares. In to, čeprav vemo, da so se v svetu že v začetku 20. stoletja uveljavili nadrealizem, dadaizem, futurizem in ekspresionizem. Res je sicer, da se bralec lahko naredi tudi sam. Toda takšnih je, brez pomoči šole, malo. V branje sodobne poezije je torej treba vložiti nekaj truda. In to Bernstein morda nekoliko grobo, vendar zelo realistično, ponazarja s stavkom, ki ga je, kot piše avtor, rada izrekala njegova mama: »Ne morete si pripraviti jajca s slanino, ne da bi prej zaklali prašiča.« Skratka, sodobna poezija zahteva od bralke/bralca nekaj napora. To je najbrž res težko, toda ali niso takšne vse pomembne stvari na tem svetu. Z malo truda in dobre volje tako lahko sintagmo in stigmo o poeziji »raje bi, da ne« spremenimo v »raje bi«; in če ne maramo hemendeksa, si lahko privoščimo šakšuko v paradižnikovi omaki – zahtevno bo, pa vendarle manj krvavo.