Poezija 21. st. se je kar oddaljila od spomina na svoje pradavne korenine – kar gre pripisati tudi trenutnemu civilizacijskemu momentu oz. odgovoru nanj, ko je očitno, da smo zašli in se znašli na točki preloma, poezija pa je ena redkih možnih oblik upora in rešitve tistega, kar je ostalo od človeškega duha in njegovih vezi z višjimi razsežnostmi sveta. Tehnološki razvoj v 20. in 21. st. je zelo spremenil bivanjske okoliščine in prinesel družbene spremembe, ki so v mnogočem razkrile resnično človeško naravo – katere oblika je tudi nenasitni moloh, ki ima kar nekaj znanih obrazov: pohlep, egoizem, nacionalizem, rasizem ..., ki jih kot fenomene in patologije obravnavajo razne stroke: sociologija, psihologija, filozofija, antropologija, seveda tudi književnost – in znotraj nje poezija. Medtem ko to pišem, je za moloha Gaza še vedno premalo pregažena, v Celju pa (kjer so v bližini, se mi zdi enkrat jeseni, hudo glasno javnosti – še posebej so vabili mlade! – predstavljali vojaško tehniko) se zdaj odvija molohijada z rohnenjem bencinskih motorjev, skorajda v strogem centru mesta – cviljenje gum na asfaltu in dim, medtem ko napovedovalec najavlja nastopajoče in ekstazira v nagovoru kot v cirkuški areni. Moloh, torej. Ki je duše mest preselil v nakupovalna središča. Moloh, ki te stigmatizira od znotraj, ker zavračaš njegove vrednote, ker se boriš proti njem. Ki je tudi v tebi. In se boriš s svojimi sredstvi, s tem, kar imaš – s poezijo. Se boriš in se bojiš. Da te ne bi okužil. In pestuješ svojo stigmo, ki je po svoje prekletstvo mentalno srčnega uvida in dar, saj je način, vstopna točka ali organ (kakor se imenuje pri nekaterih enoceličarjih) za sprejemanje svetlobnih dražljajev. Dražljajev, zaradi katerih v vsakem travnem nihaju, v vosku popja, v listnem peclju, v votku zraka lahko bereš neskončno zgodbo vesoljnega stvarjenja, hvaležen za tako zmožnost.