O nerazumevanju pesnikov (refleksija)

Nekoč je živel, še živi in bo še naprej živel človek (ime in priimek ne bom odkril na njegovo izrecno željo), ki nikoli ni razumel pesnikov. Pravzaprav jih nikoli ni poskušal razumeti, ker je zanj razumevati zelo naporno delo. Dovolj mu je bilo, da jih ni razumel. Rajši se je lotil pisanja pesmi, da bi ugotovil, kaj je v tem posebnega. Ko jo je napisal, se je začel spraševati, ali je pesnik ali pa je morda še kaj bolj nerazumljivejšega. Kmalu je ugotovil, da samega sebe skupaj s svojo pesmijo ne razume niti pod razno. Oh, je vzkliknil, če ne razumem samega sebe, sem potemtakem pesnik ali vseeno nisem. Moral je počakati klic: Lejga, pesnika. In ga je dočakal. Tisti, ki so to vzkliknili za njim, so pozneje trdili, da so se šalili, a vseeno. Zdaj hodi skozi enaindvajseto stoletje in popravlja, recitira, deklamira svojo pesem in jo menja v skladu s časom in potrebami prostora in razglaša, da je vsak, ki ne razume samega sebe, pesnik sam po sebi. In, kot je v navadi človeštva, se takšen razglas kaj hitro spremeni v nekaj drugega, tako da danes velja, da je vsak, ki ne razume pesnikov, tudi sam pesnik.

Ta človek, o katerem pripovedujem, se je čez čas naveličal biti pesnik, a zaman. Ni pomagala niti njegova jeza niti bes niti prijazna beseda, za njim so klicali: Lejga, pesnika. Enaindvajseto stoletje pa je hodilo mimo njega včasih v vojaških škornjih, včasih pa z boso nogo. On pa nič. Kot da bose noge in škornji niso primerni za pesem. Le za sezuvanje in obuvanje. Za blaženstvo. Politika pa mu je prikimavala z referendumom o nerazumevanju.