Ne vem, kako naj se lotim teme, ki jo narekuje naslov? Oboje je možno zagovarjati, podcenjevati, napihniti ali izničiti. Pišem lahko samo po svojem notranjem nareku. Osredotočila se bom na misli o poeziji v svojem življenju. Blaženosti nisem doživela, stigma se me je prijela na način, da veljam za čudaško, depresivno, neizpolnjeno, nekomunikativno ... Vse je res in nič od tega ni do amena zakoličeno.

Spadam v generacijo druge polovice 20. stoletja, stara sem 73 let, pišem že od otroštva, prvo zbirko sem izdala leta 1972. 21. stoletje doživljam kot čas, ko zapuščam svet poezije (in še svetove marsičesa drugega) – ne iz obupa, temveč iz zavesti, da ne morem slediti mladim, da me je poezija skoraj prenehala zanimati. Berem, kar bi morala, ko sem bila mlada, pa sem preskočila, da sem se lahko posvetila golemu preživetju. Tudi ko sem živela v Angliji, v celi zadnji četrtini 20. stoletja, sem začela brati poezijo žensk, sistematično. Seveda tudi poezijo moških, velikih genijev, a verjetno bom na tem mestu večkrat imela v mislih pesnice kot pesnike.

Kupovala sem antologije in si potem po kazalih izposojala knjige ženskih avtoric. Seznam vključenih ženskih imen je bil seveda kratek ali ničen ... Tako sem kar hitro prebrala tako rekoč vse od Sapfo do Emily Dickinson in Sylvie Plath. Posebej zavzeto sem brala pesmi pesnice iz časa prve svetovne vojne. Tu se je blaženost stopila z žalostjo – kar je največ, kar se mi lahko zgodi ob poeziji. Seveda sem takrat brala v glavnem poezijo v angleščini. Angleži nimajo veliko prevedene poezije. Bila je Ahmatova, Cvetajeva ... in po revijah kakšna posamezna pesem ... Pri nas sem istočasno odkrivala Iliado, Odisejo, francoske in ruske pisatelje, manj poezije iz tujine. Zagotovo pa sem brala pesmi Saše Vegri, malo kasneje pesmi Mile Kačič, potem pa sem se spet obrnila v preteklost in v branje svetovno znanih romanov. Vsaj trikrat na leto pa berem pesmi Franceta Prešerna. Ne morem si zapomniti verzov, moram brati, vedno na novo odkrivati. Pri njem začutim blaženost, lepoto, žalost, pa tudi angažiranost, ki je dandanes noben pesnik ne zmore. Na žalost. Iščem, pa ne najdem.

Na dan prihajajo najdbe o novih pesnicah. Pri nas so bile zamolčane ali potisnjene na rob gospodinjskih revij. Govorim o 200 letih. Ljudske pesmi so verjetno bolj ženske kot ne. Dandanes s pojavnostjo ni težav, težave so s sporočilnostjo – ki naj je v čisti literaturi itak ne bi bilo – govoriti ali povedati, to je veliko vprašanje.

Zdaj pa ženske revije sploh ne objavljajo poezije. Suzy, Jana, Elle, Cosmopolitan. Niti kake ringaraja ali hokus pokus ne. To je slabo za ženske v čakalnicah in salonih – kjer edino lahko berejo v miru. Ženske revije so včasih izobraževale in navdihovale bralke, zdaj pa jih obveščajo o vrsti nevrednih dogodkih, medtem ko so literarne revije vedno bolj hermetične in militantne.

Antologija slovenskih pesnic, ki jo je pripravila Irena Novak Popov skupaj s študenti, je prava zakladnica. V daljni ali bližnji davnini zamolčane pesnice (tudi pesniki, seveda) me bolj zanimajo kakor sodobna poezija. Poezija mora biti nekomu v napoto, mora biti kamen spotike, mora usekati, ožgati, preliti z zono ali preprosto izreči čisto resnico tako jasno in glasno, da se ne da spremeniti niti besede. Poezijo se potiska na rob iz strahu, zaničevanja, zavisti. Občudovanje je nekaj meglenega, neulovljivega – pogosto gre za laskanje ali preprosto za to, ker je treba podeliti toliko in toliko nagrad in ker nekdo prešteva, koliko odstotkov nagrad bodo dobile ženske ali moški, po novem je seveda tudi na desetine drugih pokazateljev in razločevalcev. Pesniki so bili včasih zamolčani zaradi cenzure in politične tiranije, zaradi pohujšljivosti ali obrekljivosti, satiričnosti ali nepripadnosti modni eliti, pesnice pa so bile zamolčane predvsem zato, ker so bile »samo« ženske, njihovega sporočila niso niti skušali razumeti.

O svobodi ustvarjanja tu ni prostora pisati – a pri nas je tudi ta svoboda prilagodljiva – drugačni vatli v kritiki ali na sodišču za polivanje z revolucionarno rdečo ali razkrivanje temnih bolečin.

Skratka – vse omenjene knjige sem začela brati skupaj s knjigami avtoric, ki so mi razprle pomen feminizma izven dogme o enakopravnosti spolov, še manj o enakosti spolov, kar je pri nas v tej četrtini stoletja postala fraza, ki je nihče zares ne utemelji. Iz feministične literature sem začela dojemati, zakaj je bilo, kakor je bilo. Celo zgodovinske knjige o razvoju nakita, lončarstva, akvarela, mode, hrane ... Povsod najdevam spoznanja o svetu in seveda tudi o sebi. V poeziji najdevam izraze občutenja, strahov, upanja, hrepenenja, melanholije, tudi ogorčenja in žalovanja. Ampak ne govorim o današnjem kvazifeminizmu! Moje občudovanke so sestre Brontë, Jane Austen, Virginia Woolf, Germaine Greer in Simone de Bouvoir, Doris Lessing, Clarisse Pinkola Estés. Pri nas sem hvaležna Katji Mihorko, da lahko odkrivam Zofko Kveder, in hvaležna sem Jerneji Jezernik za prevode in izdajo knjig Alme Karlin, tudi pesnice!

Torej, 21. stoletje prepuščam mladim. Toliko preberem, da vidim razbohoteno raznolikost in strašansko neprepoznavnost. Najpogosteje se sprašujem v tej smeri: Ali nisem to že nekje brala, ali ni to morda XY, ne, WY, morda mladi Šalamun ali poenostavljeni Zajc. Ko berem, se sprašujem, kdo je morda vzor mlademu pesniku. Na literarnih prireditvah, ki se jih zvesto udeležujem, če le morem, pesniki radi govorijo o Wittgensteinu, Rubiu, Poundu, Eliotu, Baudelairu ... A malce dvomim, da je naslanjanje nanje iskreno zanesljivo. Zakaj ne omenjajo drug drugega? Poezije sodobnikov morda ne berejo?

Zadnje čase delam kolažne pesmi – prostodušno priznam, da me navdušuje Srečko Kosovel in da sem take pesmi delala že pred objavo njegovih Integralov. Ker je v času njegove zamolčanosti vse do leta 1967 in potem še kar nekaj časa prišlo nekaj iz Zahoda in smo, skupaj s skupino OHO in gibanjem West-East na primer, svežo svobodo izražanja pograbili kot mano z neba. Seveda šele zdaj razumem, da je bila svoboda dana samo za govorjenje o ničemer ali za nedolžne gramatične in vizualno grafične domislice. Zdaj zavestno delam kolaže, ki naj bi bili globlji, ne le svobodni, temveč tudi polnopomenski. In delam jih iz veselja, ne iz eksistencialne agonije.

Naj se vrnem v poezijo v 21. stoletju. Najbolj me zanimajo prevajalci poezije. Včasih smo dobivali prevode iz nemščine, angleščine, ruščine, poljščine, italijanščine, no, tudi iz grščine in latinščine. Vse drugo je bilo prevedeno preko teh jezikov – na primer Pika Nogavička ali kitajske pravljice, Li Tai Po, celo Mao Cetung (ki ga je prevedel Vitomil Zupan v zaporu). Zdaj pa imamo že prevajalce iz japonščine, skandinavskih jezikov, finščine, vseh slovanskih jezikov. Poezije je na pretek, da tako rečem. Če spoštujem prevajalca, sežem po njegovem prevodu: Primož Simoniti, Jaroslav Skrušný, Amalija Maček, Marjan Strojan, Andrej Capuder, Štefan Vevar, Jana Unuk, Vesna Velkovrh Bukolica, Urša Zabukovec ... Tako sem včasih brala prevode iz francoske literature Edvarda Kocbeka – iz solidarnosti, spoštovanja in zaupanja. To so tri nagnjenosti do ustvarjalca, ki jih želim začutiti tudi pri sodobnih pesnikih ali pesnicah. In nekaj jih je, seveda.

V tem stoletju naj izpostavim pesnika visokega kalibra Miklavža Komelja, ki je prevedel Pessoa in Pasolinija, ne bi ju mogla brati brez prevoda. Andrej Ilc je izdal že nekaj antologij poezije, zelo dragoceno. In to mi nekako zadošča. Lepo je, ko odprem knjigo in najdem pesem, ki sem jo morda že večkrat brala ali preskočila, pa mi tisti hip ukreše zanimanje in sočutje. To mi zadostuje. Ne hlastam po tem, da bi izvedela vse, prebrala vse, poznala vse. Zakaj neki! Poezija je bila in je in naj bo še naprej. Metra ni. Slabo ali dobro – nemogoče določiti. Poezija je umetnina, ki je najbolj odvisna od bralčevega okusa in trenutnega počutja. Iz prizanesljivosti do bralcev in do sebe skoraj ne pišem več pesmi, berem pa kar naprej in sicer z »andohtjo« in iz »firbca«.