O poeziji in stigmi

Razmišljanje o poeziji je, tako kot so vsa bitja, stvari in pojmi, podvrženo vplivu časa. S tem nimam v mislih samo določenega zgodovinskega trenutka, ki vpliva nanj, ampak na bistveno lastnost vsega – to je spreminjanje. Tukaj zapisano razmišljanje o poeziji ne bi bilo nobena izjema, bilo bi zgolj začasna ugotovitev. Še najbliže do neke splošne poante ali uvida lahko pridem preko posamezne konkretne izkušnje, ki se nato lahko preslika na nekaj splošnega ali celo služi kot metafora.

Prvo pesem sem napisala v drugem razredu osnovne šole. Bila je to čista radost, ki je naravno sledila ljubezni do branja. Gugalnice besed, tobogani rim in neskončne sipine mivke – vsako zrno nova izkušnja o svetu, pogledana tako od blizu, da se pesek spremeni v dragocen kristal. Odkrila sem svet svobode in posebne pripadnosti – pripadnosti vsem, ki berejo in pišejo. To je bil tudi prostor, kjer so bili za vedno shranjeni razbita kolena, poginule živali in prve samote.

Zatem je prišla stigma. V petem razredu je to, da pišem, postalo javno, če se osnovnošolski mladeži lahko reče javnost. Za menoj so kričali: »Ona piše pesmi!« Njihovi obrazi so bili spačeni v posmehu in zgroženosti. Sem in tja je proti meni priletel kakšen ne prav blagodejno dišeč šolski copat.

Nauk prve lekcije je bil, da je pisanje poezije samotno početje. Drugo spoznanje je prišlo kasneje – zavest, da obstajajo plemena, ki to početje ne samo sprejmejo, ampak ga celo spodbujajo. Razprlo se je vesolje možnosti, kaj vse poezija lahko povzroči, kje vse se lahko nahaja. Lahko bi rekli: nekje med stigmo in blaženostjo.