POEZIJA 21. ST. MED STIGMO IN BLAŽENOSTJO

Kaj sem, ko nisem, ko se danost zniža in nujno potrebujem presežek? Ta presežek samo zbalansira in zgladi trenutek, da lahko umirim sebe. Takrat posežem po (sodobni) poeziji. Vzamem dotično ali naključno pesniško zbirko in že me nosi in (na)hrani, da lahko (za)diham (za) naprej. Mogoče mi bo kdo očital patetiko ali naivnost, vendar se mi zdi, da prava poezija človeka najde v trenutku, ko jo ta najbolj potrebuje.

To bi lahko bila blaženost literature, ki mora biti in soobstajati. Človek kot tak lahko biva, upošteva in sledi življenju brez velikih težav, vendar ob tem potrebuje še nekaj. To je t. i. duhovna hrana, pri čemer je ena od njih poezija. O bralnih učinkih je bilo raziskanega že veliko, a posledice vedno slabše pismenosti spet dokazujejo, kako mogoče prav sodobni način življenja vpliva na vedno nižje rezultate in splošno razgledanost. A da se vrnem k poeziji in njeni prvinski vlogi, to je branja. Ki je nujno, da nas ohranja v dobri umski in psihični kondiciji.

Poezija današnjega časa, 21. stoletja, se odziva na ranljive skupine, individualne stiske, obeležene v številnih avtopoetikah, medgeneracijske travme, na vojne, na ekologijo (seveda zelo posplošeno), na to, kako smo kot posameznice in posamezniki prišli do točke, ko želimo zakrpati še tisto zadnje, kar nam je ostalo, preden se svet sesipa sam vase. Sicer so generacije nazaj tudi mislile, da so na robu, a v času hitrega pretoka informacij lahko strah postane toliko močnejši, odzivi pa toliko bolj neposredni in nepremišljeni.

Mislim, da zato prav poezija premakne človeka naprej, ga pomiri, ga razbremeni teže lastnih spoznanj. Tako današnja poezija kaže na abotnosti, jih razčlenjuje in hkrati poudarja, da smo vsi ljudje. Z vsemi teminami in lepotami, ki jih nosi človek. Fokus na človeka, na družbo, da ga gledamo, da z njim preidemo v njegov svet in se potopimo v šibkosti, ki jih kaže. Ne, poezija ne daje samo radosti, kaj šele stigme, opozarja pa, da smo kot človeštvo in jaz zabredli in potrebujemo temeljit razmislek o sebi.

S poezijo ne bomo rešili sveta, bomo pa rešili svet v nas samih. Mogoče bo šlo za en sam smehljaj bolje, za en sam milimeter lepše ohranitve raznovrstnosti in tega, da postanemo milejši in srčnejši do sodruga.