Poezija in prevajanje: »Poezija bo rešila svet, če ga sploh kaj more rešiti.« (Jean-Pierre Siméon)

Prevajanje poezije je od nekdaj spremljalo poezijo in skozi stoletja, skozi jezike, skozi muhavosti časa in zgodovine delilo njeno usodo. Zdi se sicer, da je v današnjem času prostor poeziji še posebej skopo odmerjen: svet je preplavljen z jezikom in prenasičen z besedami, a hkrati trpi zaradi globoke izčrpanosti pomena. Govorimo neprestano, vsepovprek, vendar povemo zelo malo. Glas poezije je v hrupu sveta tih, skoraj neslišen. Na videz neobstoječ. Vendar, če nekaj ni vidno in ni glasno, ne pomeni, da ne obstaja. Ko Christian Bobin govori o kontemplaciji kot o tihem uporu proti diktaturi tehnologije, opozori predvsem na to, da človek, ki živi med simulacijami, projekcijami, algoritmi in hitrimi emocionalnimi impulzi, vse težje prebiva v resnični prisotnosti in izgublja stik z vsem, česar ni mogoče meriti po učinkovitosti, hitrosti in uporabnosti: stik z ljubeznijo, upanjem, čakanjem, dvomom, žalovanjem, tišino. Pa vendar in vsemu navkljub, poudarja Jean-Pierre Siméon v svojem eseji »Poezija bo rešila svet«, je poezija neločljivo povezana z intimnim jezikom vsakega od nas, z našo potrebo po izražanju, po izrekanju vsega, kar dojemamo s čustvi in razumom. Pesniški jezik je namreč edini način, s katerim lahko izrazimo vso krhkost in kompleksnost ljubezni, preplet misli in čustev, razuma in intuicije, telesa in govorice. Pesniški jezik je najbolj pristen jezik ljubezni, saj ga ne omejujejo pravila, definicije in argumenti: izraža se z metaforami, primerjavami, dvoumnostjo, preskoki, zvočnimi figurami, ostrí čute in pozornost, upočasnjuje branje in izziva domišljijo. Uči nas gledati, poslušati in biti navzoči.

Poezija in njeno prevajanje ohranjata tisto, kar je posebej dragoceno in neizmerljivo: človeško navzočnost v jeziku. Pesem zahteva čas, pozornost, izostreno občutljivost in notranjo tišino – enako velja za njen prevod. Vsaka pesem nosi svojo obliko navzočnosti, svoj način dihanja z življenjem. Zato prevajanje poezije ni samo delo z jezikom in prenos pomenov, ampak predvsem pozornost do človeške skrivnosti, posluh za dihanje tišine, za drhtenje neizrečenega. Prevesti pesem pomeni prenesti utrip neke občutljivosti, dih neke kulture, tišino med besedami, način sanjarjenja v brezčasju: prevajalec poezije danes morda opravlja eno najpočasnejših, najbolj nevidnih in najmanj utilitarnih dejavnosti sodobnega časa – in prav zato tako dragoceno.