Gledal sem za njima. Kako je mogoče, da se je triletna iraška deklica septembra 2015 znašla v objemu pripadnika posebnih enot v Rigoncah na slovensko-hrvaški meji? Kako je mogoče, da je politično in globalno obskurna Slovenija – sicer za kratek čas – postala središče ene ključnih zgodb našega časa? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je prišlo do tega »policijskega objema«? Kako je mogoče, da po sedemnajstih letih poročanj z vojnih in križnih žarišč o posledicah sirske vojne, najbolj krvavega konflikta našega časa, poročam le poldrugo uro vožnje od Ljubljane? (str. 13)
*
Begunska zgodba bo tudi zgodba jutrišnjega dne. Begunska zgodba je zgodba danes. Begunska zgodba je bila zgodba včeraj. (str. 20)
*
O knjigi
Prebivalci 21. stoletja živimo v privilegiranem mehurčku, kjer nas do otopelosti dnevno bombardirajo s številnimi informacijami. Celoten svet imamo ves čas na dosegu, vendar to zakladnico informacij ponavadi uporabljamo za spremljanje življenj ljudi, ki jih komaj poznamo na družbenih omrežjih, gledanje posnetkov, branje rumenega tiska, spremljanje športnih rezultatov … Posnetki vojn in naravnih nesreč so neprijetni, marsikdo ponosno izjavi, da ne gleda televizijskega dnevnika, ker je to preveč depresivno. Nekateri sanjarijo o pobegu tja nekam v Afriko ali Azijo, kje je življenje še preprosto in ne poznajo stresa. Beli rešitelji plemenitih divjakov. Kot da gre za neke mitične dežele, ki nimajo ničesar skupnega z aktualnim družbenim dogajanjem.
Boštjan Videmšek je tisti, ki ne more pogledati stran in biti tiho o krivicah, ki se dogajajo po svetu. So knjige, ki jih preberemo in pozabimo, ter knjige, ki nas prebudijo iz vsakdanje rutine in nam odprejo oči. Na begu, ki je izšla letos (2016) pri založbi UMco, nedvomno spada v drugo kategorijo. Knjiga zaključuje trilogijo, v kateri sta izšli Vojna terorja (2011) in Upor (2013). Razdeljena je na na uvod (Deklica s Sotle), tri dele (Izgubljene iluzije, Zlom, Posledice) in epilog (Vrata), dodana pa je še spremna beseda Ervina Hladnika Milharčiča (Potovali smo v nasprotno smer). Lahko bi rekli, da je to njegov »Obtožujem« za vse brezbrižneže in nestrpneže. V tem primeru beseda postane orožje in obenem orodje na poti do razumevanja tujosti in odtujenosti v sodobni družbi.
Srce knjige so intervjuji z begunci z vsega sveta, ki so nastajali več let in se prepletajo z avtorjevim razmišljanjem o nastali situaciji in njihovih življenjskih zgodbah. Predstavi nam celoten Bližnji vzhod, »sredozemsko begunsko pot« (Lampedusa, Sicilija, Malta itn.), bolj podrobno pa »balkansko begunsko pot« (Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija). Zanj to niso le subjekti, ampak pogosto postanejo prijatelji, ki jim skuša po najboljših močeh pomagati, da se prebijejo do boljšega življenja na poti skozi evropsko birokracijo. Skupaj z njimi prepotujemo ves svet; se tresemo za njihova življenja pri prečkanju s čolnom, zgražamo nad razmerami, v katerih morajo živeti, in jočemo za vse izgubljene svetove in sanje. Pokažejo nam, kaj se zgodi, ko se svet obrne na glavo in iz navadne osebe postaneš tujec, ki z izgubo domovine počasi izgublja tudi svojo identiteto in smisel v življenju, saj mu svet ne da priložnosti, da bi preprosto bil človek, karkoli že to pač pomeni.
Nenadoma pa se znajdemo na domačem pragu v času migrantske krize v Sloveniji, kar je nenavaden zaplet tudi za avtorja. Po dolgoletnem poročanju s kriznih žarišč pridejo ta k njemu. To pusti grenak priokus, saj obrazi z ekranov vdrejo v naš svet, Videmšek pa jim da glas, ki jim je bil odvzet. Jure Eržen pa je tisti, ki s svojimi pomenljivimi fotografijami zgodbam doda obraze in kar naenkrat vse postane čisto preveč resnično. Če se je to zgodilo njim, se lahko tudi meni? – (U. Z.)
O avtorju
Boštjan Videmšek (1975) je dolgoletni Delov poročevalec iz kriznih žarišč in sodelavec številnih tujih časopisov, revij in spletnih portalov (New York Times, Politico, Ahora Semanal, El-Diario, El Periodico, The Chronikler itn.). Je avtor dveh odmevnih družbeno angažiranih knjig o svetovnih kriznih žariščih, Vojna terorja: deset let po 11 septembru (2011) in Upor: Arabska pomlad in evropska jesen (2013), skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem pa je soavtor izpovedne knjige o pripravah na ultramaraton Ultrablues (2014). Videmšek, ki je bil leta 2015 izbran za »mladega voditelja Evrope«, je dobitnik številnih domačih in mednarodnih novinarskih nagrad in tudi avtor besedila za dramo Rokova modrina.
Povzeto iz Rp. Lirikon21 (2016), festivalna izdaja