Boris A. Novak (1953), slovenski književnik – Lirikonfestov lavreat, dobitnik vseslovenske literarne nagrade velenjica-čaša nesmrtnosti 2010 za vrhunski slovenski pesniški opus v XXI. st. (fotoarhiv UVKF)

/spominska fotografija/ Na Titovem trgu v Velenju (2010) – Muzagetov sprevod z Lirikonfestovima lavreatoma Borisom A. Novakom in za njim med muzami ruska literarna zgodovinarka in slavistka Nedežda Nikolajevna Starikova (dobitnica Pretnarjeve nagrade ASKJ 2010); v ospredju na levi flamska pisateljica Monika van Paemel (fotoarhiv UVKF)

Boris A. Novak
Stare fotografije v škatlah za čevlje
(odlomek iz epa)

Po vsaki bližnji smrti se je moja zbirka
fotografij občutno zvečala: dobil sem škatle
za čevlje, polne sto let starih sličic, kjer poštirkan

meščanski slog – peklenski raj za Freuda in pisatelje! –
navzlic zbledelosti še zdaj žari. Tu so kulise
ateljeja: fotograf je razpostavil vatle

tapete z rajskim majskim gajem, sliko sanjsko čiste
kmetije z jagenjčki – o bidermajerski okvirji! –
za rok'ce nežno se držečih parčkov. Tu je bister

pogled otroka; ker je lep obraz obkrožen s kodri
in nosi krilce, najprej pomislim, da je deklica,
nakar preberem: Liebling Leo, 1908. Tu so odri

vseh možnih drž in poz, negibnost mrtvega sveta:
gospodje v najboljših suknjah, zale gospodične
naglašenih zadkov, oprijetega nedrja

in koprnečih trepalnic, posvetila za sestrične
in najboljše prijateljice, sledi mladostnih sanj
in lectovih srčec v spominskih albumih, lične

narodne noše iz slovenskih krajev (Veldes, Oberkrain),
večni hip v poročni (s šopkom) in družinski idili
(s šopkom otrók), s ponosom brkov in odlikovanj

ovenčani postavni oficirji, botri pri obhajilih,
stari in mladi, moški in ženske, znani in neznani …
Naslovi ateljejev kažejo, kako so se selili:

SLIKAR IN FOTOGRAF IVAN JAGODIC v Kranji;
ATELIER JULIE U. JOSEF MARTINI, Cilli,
Herrengasse 11; FOTOGRAF D. ROVŠEK v Ljubljani,

Glavni zavod, Kolodvorska ul. št. 34, tel. 77, ali
Filijalka, Wolfova ul. št. 6-b, tel. 78; PHOTOGRAPH
HANS PEICHER, Graz, Franz Josefs Kai 4; na obali

Jadrana FOTOGRAFO C. MATTIAZZI (kraj neznan);
STUDIO ARTISTICO FOTOGRAFICO V. CEREGATO,
Zara, Barcagna; PRADER & BAUER, KUNSTANSTALT

FÜR PHOTOGRAPHIE U. PORTRAIT-MALEREI, Marburg a/Drau,
Burggasse 28 (vis à vis dem Theater); ATELIER WEGRATH, Wien,
XVIII. Währing – Weinhausstr. 37) (vis à vis dem Rathaus,

im Garten) ...
          Žar podob: kot bi iz pozabljenih globin
naplavilo naključne brodolomce – v rešilnih čolnih
škatel za čevlje – v hvaležni, začudeni spomin!

Vse te oči, obrazi, nekoč tako svetlobe polni,
so za sto let poniknili v mrzlo klet pozabe,
zdaj pa strmijo vame, vrženi iz svojega časa, klovni

iz zgodovinske čitanke … So liki in podobe,
ki jih brž prepoznam: svojega očeta kot otroka,
strica Mirka ob maturi … Vse ostalo – slike dobe,

ki je odšla v nepovrat … Le redka roka
je napisala datum, kraj, imena: Meiner Tante
zur lieben Erinnerung, Rika. Graz, 7/10/30. Široka

gospa na sliki je sorodnica, moj oče Ante
in teta Mara sta jo včasih omenila: Rika.
V lizajoče zublje ognja in pogoltne kante

za smeti je romalo nešteto fotografij. Ta slika
pa je ostala. Teta Rika, ki je níkdar nisem srečal.
Avstrijka, ki bo s pomočjo slovenskega jezika

ostala vsaj nekje zapisana … Pogosto niti leča
ne pomaga: ne prepoznam jih. Kdo so? V kakšni zvezi
so z mano? Kakšen ključ naključja, kakšna sreča

je bila potrebna, da so – v starinski obrezi,
v škatlah za čevlje – te oči prišle do mene?
In kaj bo ostalo od mojih oči? Jih bo kdo rešil?

Kdo jih bo shranil v škatli za čevlje? Kdo žene
spomin, kdo žene pozabo, kdo žene čas,
kdo žene svetlobo, kdo žene ta glas? …

© UVKF, Rp. Lirikon21 (VI/2010/29–31), uredil Ivo Stropnik
Pesem izbrala Urška Zupančič.

Lirikonfestove antologije
Rp. Lirikon21 (2016)
Drugi prispevki Čitalnice Pri pesniški duši