LIRIKONFESTOVIH 2 X ENAINDVAJSET (1): IVAN DOBNIK


Ecce poeta

Poezija 21. stoletja, kar bi natančneje pomenilo vse, kar je bilo pod oznako »poezija« napisano in objavljeno po letu 2001, in če se osredotočimo na slovenski prostor, bi verjetno ugotovili, da je polna paradoksov in izjemno mnogoterih načinov, kako jo pisati in kaj z njo sporočati. Izjemna količina napisanega in objavljenega ne prinaša kvalitete, prinaša pa bizarno razpršenost in medsebojno nepovezanost, kjer poezija postane sredstvo (govoril sem že o instrumentalizaciji poezije) in sami avtorji pesniških stvaritev v povodnji pisanja postanejo neomajno željni pozornosti. Stigma pesnika, za katerega se običajno nihče več ne zmeni, bi bila zdaj (in je) izjemno dobrodošla kot opozarjanje nase v smislu najbolj modernega spletnega »šovbiznisa«, oglaševanja, ki nima nobene zveze s kakovostjo. Bi »prekleti pesniki« sploh še lahko obstajali? Pesnika si nemara še leta 1980 lahko na ulici prepoznal, leta 2026 zagotovo ne več: zlit je z anonimno množico in sklepam, da se tako odlično počuti, saj večina njih trdi, da sveta s poezijo ni mogoče spreminjati in da je vse že napisano. Torej gre za popolno nevero v poezijo, kar je prvi paradoks pisanja poezije tega obdobja. Nemara ga prevzema blaženost, če mu kljub vsemu uspe dobiti nagrado in nekaj več točk za štipendijo pred svojimi kolegi, ki si prizadevajo za enako družbeno-socialno umeščanje. Verjetno gre res za intenzivno odprtje »paralelnih svetov«, ne samo »paralelnih avtopoetik«, in načrtna zbiranja v avtorske interesne skupine, kjer si avtorji medsebojno pomagajo doseči določene cilje (ki nimajo nič skupnega s kakšnimi pesniškimi vizijami). Kriza »univerzalnega« in »skupnega« v poeziji je po mojem mnenju ključni pokazatelj stiske človeške družbe, kjer je slovenska neločljivi del svetovne, planetarne. Če bi lahko bil zdaj kdo stigmatiziran, potem verjetno pesnice in pesniki, ki zagovarjajo to univerzalno skupnost z vizijo skupnega povezovanja v svetovni pesniški prostor. In blaženost se lahko dotakne tistih, ki v samoti in miru berejo ter pišejo ravno za to skupno univerzalnost iz najbolj skrajne intime …