Nataša Rogelja
O potopisih, ki prečijo meje
Ko sem razmišljala, kako naj v uvodniku knjige Trinajsti mesec bralce uvedem v čarovnijo literarizirane antropologije, sem takole zapisala: »Izkušnje rodijo zgodbe, te sprožijo nove poti, ki rodijo nove zgodbe. Kje se resničnost neha in zgodba začne? Poti in zgodbe so del celote, ki jo poganjajo človeška življenja. Antropologija jim prisluškuje.« Pravzaprav se odgovori na vprašanje o relevantnosti dokumentarnega in literarnega potopisa v 21. stoletju skrivajo prav v tej uvodni misli. Skrivajo se tudi na meji med literarnim in dokumentarnim, v neizrečenem vprašanju, ki je za antropologijo, vedo, ki razkriva samoumevnosti, še toliko bolj zanimivo.
Naj začnem z 21. stoletjem. Živimo (in potujemo) v času širokih cest in velikih hiš, v času hitrih odločitev, glasnih stališč in drznih, večkrat neusmiljenih potez. Imamo na kupe diplom, tisoče strokovnjakov in na milijone ekspertiz. Živimo hitro, vidimo veliko, stremimo daleč. In vendar se zdi, da imamo ožje poglede, manj razuma, da nam ljubezen prehitro odteče, da zapravljamo prekomerno, vozimo prehitro, da nam zdravje peša, da smo na račun nesmiselnega imetja zmanjšali vrednost in si prikrajšali čas. Živimo v svetu izobilja in vendar na vsakem koraku občutimo pomanjkanje. Zbujamo se utrujeni, zmedeni, z grenkim občutkom in neodgovorjenim vprašanjem: Kdo smo, kaj delamo? Vprašanje ni zgolj osebno; nanaša se na družbo kot celoto, pod vprašaj postavlja sodobni način življenja in izziva naše najbolj intimne prakse in misli. Vera v tehnološki napredek in znanost je pokopana pod ruševinami nuklearnih poskusov in novodobnih bolezni. Ideali enakopravnosti, prijateljstva in ljubezni so prekriti z etničnimi konflikti, rasističnimi izgredi, vojaško industrijo ali pač neizrečenimi predsodki. Drvimo skozi podobe na televizijskih zaslonih, ne da bi se zares premaknili. Potujemo, da bi se umirili. Čas za premislek, trenutek meditacije, dejanje izstopa ni več lahkotna prostočasna zabava. Je nuja zgodovinskega trenutka in odgovorno dejanje posameznika. Potovanja, ki z lastnimi napori prečijo meje, in potopisi, ki na novo vzpostavljajo vezi, so potrebni bolj kot kadarkoli prej.
Nadaljujmo z mejami. Med dokumentarnim in literarnim (potopisom), med nami in njimi. Disciplinarna razdrobljenost in ločnice vseh vrst so stalnica našega časa in hkrati srž problema. A vsako stanje prekomernosti prinaša s seboj tudi nova spoznanja, nove rešitve. Svet je postal tako gosto prepreden s črtami vseh vrst, da se te naenkrat ne zdijo več smiselne. Prekrivajo se in se izničujejo. Prišli smo do točke, ko je prepletenost vsebin začela izpodjedati meje lastnih množic. Ena teh izpodjedenih ločnic, je meja med znanostjo in umetnostjo. Kje se resničnost neha in zgodba začne? Vsak literarni potopis je dokument časa, v vsakem dokumentarnem potopisu tiči kanček domišljije. Sled pisca, duh časa in prehojene poti, tiste mehke in peščene, pa tudi tiste strme in kamnite, tvorijo gosto snov potopisa. In morda so prav potopisi tista zvrst, ki ima v kontekstu 21. stoletju vlogo združevanja, kjer se resničnost in zgodba najlažje prepleteta, kjer si razmejenost sodobnega sveta najlažje zaceli rane. Potopis je zvrst, s katero je moč seči daleč in hkrati ostati blizu.
Nataša Rogelja – nominacija za književno nagrado krilata želva 2019
Vabilo na Akademijo Poetična Slovenija 2019 – program 18. Mednarodnega Lirikonfesta Velenje
LIRIKONFESTOVO PODNEBJE 2019
Lirikonfestova Čitalnica Pri pesniški duši
Lirikonfestovih 60 / Lirikonfestova rastoča VTV-antologija slovenske in prevedene poezije za odrasle XXI. st.
Lirikonfestovo književno omizje 2019: 21 REFLEKSIJ O DISTANCI IN MELANHOLIJI V XXI. ST.