Foto: Jurij Vižintin
Urška Zupančič (Lirikonfest/Čitalnica Pri pesniški duši): pogovor s Petrom Semoličem, dobitnikom vseslovenske nagrade velenjica-čaša nesmrtnosti 2016 za vrhunski 10-letni pesniški opus književnika/književnice, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. st.
U. Z. : Ali ima pesniško ustvarjanje v moderni dobi še kakšen smisel?
Peter Semolič: Menim, da ima pesniško ustvarjanje danes prav takšen in tolikšen smisel, kot ga je imelo kdajkoli. Seveda pa moramo pri tem ločiti sam akt pisanja ali branja pesmi od družbenega statusa poezije in tistega, ki poezijo piše. Poezija je namreč svet zase, je resničnost »sui generis« in ko pišemo ali beremo pesem, za hip ali dva nismo več družbena in kulturna bitja, ampak samo še smo, saj smo prestopili mejo, ki loči vsakdanje, profano življenje od svetega življenja, pri čemer slednje razumem v bataillovskem pomenu besede, torej kot človekovo željo po nesmrtnosti. Ko pišemo ali beremo pesem tako presežemo čas in se za hip dotaknemo večnosti – in prav takšni izstopi iz časa osmišljajo naše življenje in ne nazadnje naše nehanje. Zato se tudi poezijo bere največ tam in takrat, ko sta posameznik in/ali družba v stiski oziroma v krizi.
U. Z. : Je Slovenija še pesniška domovina ali je postala domovina iz katere pesniki bežijo ali pa je prostor postal povsem nepomemben?
Peter Semolič: Ne vem, ali je bila Slovenija kdaj kaj bolj pesniška domovina kot so to druge dežele. Res je, da je imela poezija svoje čase bolj izpostavljeno mesto v družbi kot ga ima danes, a z opevanjem nekih izgubljenih statusov ne gre pretiravati – na splošno je tudi takrat večina ljudi gledala na poezijo in pesnike ter pesnice precej sumničavo. Danes je položaj poezije in ustvarjalcev poezije takšen kot je, torej vse slabši, kar je seveda škoda, saj poezija, kot sem namignil v prejšnjem odgovoru, igra pomembno vlogo v življenju posameznika in družbe kot celote. Ne nazadnje živimo danes v dobrem in slabem (tudi) vizije pesnikov iz devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja. Tudi današnja poezija gradi vizije neke prihodnosti in v tem čudnem neoliberalnem svetu, torej ob koncu utopij, je poezija eno redkih področij, ki je še sposobno vizionarstva. Glede bežanja pa bi rekel le, da je zame zgodba o begu »možganov«, pesniških ali ne-pesniških, pravzaprav mit – sam te pojave ne vidim kot beg, ampak kot pretok energij, spoznanj, izkušenj itd. Tako kot »naši« pesniki odhajajo v tujino, tudi »tuji« pesniki prihajajo k nam – in to je samo pozitivno.
U. Z. : Ali je beg v literaturo predpogoj za ustvarjanje?
Peter Semolič: Literatura in z njo seveda pesništvo je svet zase – če hočemo pisati poezijo, potem moramo veliko brati. Branje je samoten akt, je trenutek, ko izstopimo iz vsakdanje resničnosti in z vidika le-te se nam lahko kaže tudi kot beg. Toda tako kot je pomemben beg v literaturo, je pomembna tudi vrnitev v vsakdanjo resničnost. Ko se vrnemo, smo vsaj za odtenek spremenjeni in to spremembo potem širimo dalje skozi stalne ali naključne stike. Literatura in še posebej poezija prav na ta način spreminjata svet.
U. Z. : Kakšen je položaj poezije v sodobni družbi v primerjavi z vašimi pesniškimi začetki? Ali se je bilo včasih lažje uveljaviti kot mlad avtor?
Peter Semolič: Na pesniško sceno sem zašel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v času, ko je poezija kot javno dobro dosegla enega svojih vrhuncev. O poeziji se je razpravljalo tako v specializiranih literarnih krogih kot v popularnih medijih, od revij, kakršna je bil takrat na primer Teleks, do radia in televizije, poezija je bila torej razumljena kot nekaj bistvenega. Biti pesnik je tako avtomatično pomenilo biti javna oseba, torej nekdo, ki pomembno sooblikuje večinsko mnenje. Z letom 1991 so se stvari začele postopoma spreminjati – politika in tudi novinarstvo sta poezijo vse bolj izrinjala na družbeno obrobje in poezija je danes bolj ali manj razumljena kot prostočasna aktivnost. Po eni strani je marginalizacija pesništva skupaj z novimi tehnologijami in mediji, na primer z družabnimi omrežji, odprla pesniško-socialni prostor, ki je tako postal bolj demokratičen, po drugi strani pa je s tem nemara znižala zahteve, ki si jih pišoči postavljamo pri svojem delu – poezija pa je vendarle veščina in že zaradi svoje tisočletja dolge tradicije ena izmed najzahtevnejših veščin.
Menim, da je bila pot do uveljavitve takrat enako težka ali enako lahka kot je danes, zaradi drugače strukturirane literarne scene pa je bila predvsem drugačna. Literarna scena je bila takrat precej bolj hierarhično urejena in »vrhove« so trdno držali v rokah starejši pesniki, ki so potem po kapljicah spuščali zraven mlajše pesnike in sem ter tja celo kakšno pesnico – takratna scena je bila sicer zelo organizirana, a zato tudi toga in vse preveč patriarhalna. Danes je scena precej bolj razpršena, ni več nujno, da moraš objaviti pesmi v točno določeni reviji, da bi bil prepoznan kot dober avtor ali avtorica. Velik manko današnje scene napram sceni iz moje mladosti pa vidim v zmanjšanem številu literarnih revij, ki bi tako na ravni primarnih kot sekundarnih tekstov gojile nek zavezujoč odnos do književnosti, s katerim bi vzpostavljale določen nivo in tudi skrbele za prenos izkušenj z generacije na generacijo ter za socializacijo mladih avtorjev in avtoric. Namesto njih imamo tako na primer množico natečajev, ki so že po svojem zastavku slavljenje povprečnosti. In to je velika škoda.
U. Z. : Ali bi lahko rekli, da je odnos do poezije sorazmeren z odnosom družbe do jezika?
Peter Semolič: Mislim, da tu ne moremo postaviti enačaja. Res je, da sta tako poezija kot jezik nekaj umetnega, vendar pa jezik ljudje občutimo kot del sebe, naše posamične in družbene identitete, tako rekoč kot nekaj naravnega, medtem ko za pesništvo tega ne moremo reči. Prav tako sta poezija in jezik dva različna jezika, ne glede na to, da večinski del poezije jemlje svoje gradnike iz jezika in prek njih tudi prevprašuje jezik (in s tem seveda nas same, naše vrednote in prepričanja). Ni pa jezik edini kulturni kontekst, v katerem se pesništvo godi. Menim, da se je danes v Sloveniji, kljub občasnim čudaškim zastranitvam, ko bi kdo rad uvedel kot »uradni« jezik na kateri od fakultet kar angleščino, za jezik, torej za slovenščino, solidno poskrbljeno, medtem ko je pesništvo – kot sem omenil že prej – vse bolj razumljeno in tretirano kot prostočasna aktivnost, s čimer je po eni strani prepuščeno samo sebi, po drugi strani pa tudi samovolji trenutnih oblastnikov – to se še lepo vidi te dni, ko so se le ti odločili, da prek instituta subvencij uničijo kup založb, festivalov, srečanj in s tem posledično onemogočijo neko normalno življenje še tistemu skromnemu številu avtorjev in avtoric, ki s(m)o ga do zdaj imeli. Najbolj neverjetno pri tej zadevi pa je, da se oblastniški kliki takšno početje in stanje zdita popolnoma normalna. Pa nista.
U. Z. : Ali je dolžnost pesnika, da je politično aktiven in opozarja na nepravilnosti in krivice?
Peter Semolič: S tem vprašanjem sem se in se še zdaj relativno veliko ukvarjam. Podedovani status pesnika kot javne osebe, kolikor je ta še funkcionalen, mi nalaga, da bi moral biti politično aktiven. Toda v dani situaciji si lahko politično aktiven le, če se pridružiš tej ali oni stranki. Sam nisem član nobene politične stranke, saj imam občutek, da bi me to znalo kot pesnika že kako poškodovati. Tako ostajam na obrobju političnega živ žava – trenutno je to drža, ki mi najbolj odgovarja, res pa je, da tudi ta drža ni neproblematična: v nekem svojem segmentu je celo snobistična, saj me ne postavlja le izven politike, ampak tudi nad njo. Drugače je z neko družbeno aktivnostjo, torej z opozarjanjem na krivice – tu sem aktiven, kolikor znam biti aktiven, vseeno pa gre moja pozornost v prvi vrsti poeziji: tako tekstom, ki jih pišem, kot tudi afirmaciji ali reafirmaciji pesništva v družbi, kar v zadnjem času poskušam početi prek platforme za pesništvo Poiesis.
U. Z. : Kakšen je vaš pogled na lastno poetiko v zadnjih 10 letih? Kako ste se spreminjali kot avtor in kaj je na to vplivalo?
Peter Semolič: V svojem pisanju opažam nekaj velikih sprememb. Prva se je zgodila že po moji prvi zbirki, ko sem prejšnji zaumni in eliptični jezik zamenjal za na videz bolj preprost, neposreden ali morda bolj realistični jezik. V zadnjih desetih letih pa sta se mi zgodili dve spremembi – prva je povezana z »odkritjem« poezije Toneta Škrjanca, ki je pri nas eden redkih pesnikov, ki se v poeziji svetu približuje in se ga ne polašča, druga pa z »odkritjem« najdene poezije (found poetry), ki mi je pokazala pot, prek katere sem lahko uresničil neko svoje še mladostno hotenje, hotenje, da bi vzpostavil govor, ki ne bi bil več tako oseben, kot je bil do moje za zdaj zadnje pesniške zbirke »Druga obala« (2016). Če je bila prva sprememba predvsem svetonazorske narave pa je druga prišla prek osvajanja določene pesniške tehnike, ki ji skupaj z Eliotom preprosto lahko rečem »kraja«. Ali če povem nekoliko mehkeje: končno sem se zavedel razlike, ki jo je nekoč izpostavil Eliot, namreč razlike med imitacijo in krajo. To, da sem v svoje pesmi po novem sposoben vključiti tudi delčke besedil, predvsem nepesniških besedil, drugih avtorjev, da sem sposoben v pesmih pisati tudi o drugih, bodisi prek uporabe lika ali persone, je odprlo mojo pesniško govorico in mi odprlo pesniška prostranstva, katera sem do zdaj le slutil.
U. Z. : Ali ima beseda še moč kot orožje?
Peter Semolič: Absolutno. To smo videli nedavno nazaj, ko so novinarji s pomočjo besed v smrt poslali učitelja, ki je imel rad svojo kolegico. Seveda pa pesniška beseda deluje drugače kot deluje novinarska beseda – pesniška beseda deluje tiho, počasi, na dolge proge. Zato pa je njeno delovanje močnejše in bolj temeljno. Kot sem že povedal prej: marsikaj od tega, kar živimo danes, so sanjali pesniki devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja. In marsikaj od tega, kar pesnice in pesniki po celem svetu pišemo danes, bodo živeli naši potomci in potomke.