Aleš Debeljak (1961–28. januar 2016) / www © foto Jure Eržen
Aleš Debeljak
***
temni gozd in temni travniki. in zadržani dih živali,
ki ne jejo in ne pijejo. že dolgo tega, obupano. do kraja.
skoz mlačni predvečer se sliši suhi kašelj iz bojazni in
krute negotovosti. grmovje odmira pri koreninah: kot pepel,
raztresen čez rastlinsko trepetanje in zrelo žito, ki
zmrzuje v črnikaste kristalčke. — nekdo je sklonjen v temo
in je poln kisline, ki pronica noter do kosti. nekdo vse
vpija vase, kar trpi. — gibati se skozi mnogo praznih let in
smrti in jih odštevati: zdaj. — kakor nepregledno tujih spraše-
vanj, ki se ne pomirijo z nekaj nametanimi besedami. o, veka,
razžrta od solz in nemoči! ponovno rojstvo: to je stava
vseh stav, zagotovo. nedosegljivo na levo in na desno, gor in
dol. napetost, ki se ne sprosti. o, bela maska, skovana iz
trpljenja in hladu! nekdo, življenja vase jemajoč. in to je vse.
(iz zbirke Imena smrti, 1985)