Lirikonfestovo spletnodebatno književno omizje 2017 – refleksije o liričnem avanturizmu (12): Milan Vincetič


LIRIKONFESTOVO SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2017
Refleksije o liričnem avanturizmu (12)
POEZIJA = POTOVANJE / AVANTURIZEM = POEZIJA
ALI JE PESNIK ŠE PUSTOLOVEC?

MILAN VINCETIČ: O PUSTOLOVŠČINI V POEZIJI 

Ne bom ovinkaril: spadam med pesnike zapečkarje. Ne čutim nobene potrebe po potovanjih, kaj šele po »pustolovščinah«, ki jih doživljajo novodobni potovalci, ki se šibijo pod bremenom »čim več videti, še več doživeti«. Ne žene me nikakršna želja po byronovstvu, po puškinovsko-lermontovskem divjem Kavkazu, po petőfijski narodni gorečnosti. Mimo mene so neopazno šle tudi pesmi, v katerih sem razbral mimobežja svetovnih metropol, ki so bile zapisovane – ne pa upesnjene – v maniri sodobnih fotozabeležk. Sem namreč bolj strniševski, zanj sem namreč slišal, da mu je bilo ljubljansko barje z nebesnim svodom dovolj za burno potovanje v poetično: v magijo besede, razpete med Severnico in Orionom ter bestialnimi Ljudožerci.

Ja, prepotoval sem vseeno nekaj sto vrst, kot bi dejal kakšen ruski realistični pisatelj,  a nikoli z namenom, da bi me potovanje navdihnilo za kakšno pesem ali lirski cikel, kratkomalo sem potoval, pa naj bo v Moskvo, sovjetski Leningrad, Tbilisi, Erevan, Krakov ali v Barcelono, v prepričanju, da se mi bo odstrl kakšen presunljiv nov košček sveta.

Pa se mi ni, ker je premalo, če postopaš po ulicah, ližeš sladoled ali odvrviš skozi petero galerij ali muzejev, premalo, da bi se mimohodja zgostila v magmo besed, skozi katero se je treba prebijati s pridušenim korakom stezosledca ne pa jezljivega lovca. Kajti vsi veliki pesniki, ki jih je kdajkoli premetavalo na »splavu Meduza«, so črpali le iz prešernovskih »viharjev notranjih«, ki so jih nosili čez zabrežja in obrežja jezika. Kajti jezik je najmogočnejši ocean, mi pesniki pa nebogljeni kapitani, največkrat pa tudi brodolomci, ki sanjamo o čudežnem svetilniku na rtu dobre nade. Le redki ga varno obplujejo. Med njimi jih je največ takih, pa tudi sam sem med njimi, ki jim ni bilo treba fizično premagovati razdalje, pa vseeno so se dokopali do svojega robinzonskega otoka, na katerem se z vsakim novim verzom začne, ne pa konča,  pustolovščina vseh pustolovščin.

Milan Vincetič – Lirikonfestov lavreat – velenjica-čaša nesmrtnosti 2007
za vrhunski 10-letni pesniški opus v XXI. st.

DEBATIRAJ / REPLICIRAJrefleksije na debatna izhodišča in replike na spletno objavljene refleksije Lirikonfestovega književnega omizja o »liričnem avanturizmu« pošljite na lirikonfest@gmail.com

 Lirikonfestova galerija / Ksenija Mikor / 21 pogledov na lirični avanturizem (12) 

Čitalnica Pri pesniški duši / www.lirikonfest-velenje.si