LIRIKONFESTOVE DVAJSETINKE (19): Petra Koršič

Petra Koršič (foto David Verlič)

Velenje v čašah poezije, 17. in 18. junija 2020
Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši
19. LIRIKONFEST VELENJE – festival liričnega in potopisnega občutja, književno srečanje z mednarodnimi gosti

Petra Koršič (dobitnica esejističnega priznanja Lirikonfestov zlat 2016 za najtehtnejši tematski esej festivalnega omizja; festivalno izbrana pesnica in književna gostja 19. Lirikonfesta Velenje (2020))

Slonokoščeni stolp, enoinistost, narcisoidnost, egomanija ...

            Lepota zame ni leporečje, blagoglasje zvenečih besed. Lepota je zame resnica, lepota je etos. Lepota je iz iste krvi kot dobro. Ustvarjati je zame stremeti k presežnemu, približevati se dobremu, dvigovati se nad partikularnost vsakdana in hkrati z odgovornostjo pisati prav o njem, »danes in tu«.
            Beseda odgovornost je danes izrabljena in zlorabljena. Odgovornost ni ne ugodje ne udobje. Zahteva zrelost. V (kapitalističnih) pozivih k odgovornosti je paradoks: poziva in obenem ne dovoljuje. Z odgovornostjo namreč človeku pripade suverenost, notranja moč in takšnega posameznika je težje zavajati.
            Moje staro doživljanje lepote v umetnosti je tradicionalno v tem, da stavi na znani termin, vendar zahteva, da preizprašujemo in odtiskujemo »danes in tu« v našo umetniško ali filozofsko misel. Termine je treba izprazniti in jih znova napolniti z živim.
            Živo je tisto, kar zatrepeta v pesmi pod besedami, je neki magnetizem, je energija, ki jo umetnik skozi postopek delanja pesmi »ustvari«, rodi, oživi ali pa je pesem papirnata, plagiatna. Ni plagiatna zato, ker krade, si izposoja, citira ali se sklicuje na drugo delo, ampak zato, ker ni resnična, ker ni zadaj nečesa, kar je iz telesa, iz doživetja, iz identifikacije, iz tebe, ki to ustvarjaš. Namreč kolikor smo, kakor blazinice na prstih, edinstveni, toliko smo, v temeljih stvareh, ljudje tudi zelo sorodni.
            Kako dostopamo do svojega jedra, bistva, se razkriva v pesmi. Paradoksno bi lahko rekli: bolj kot je pesem do golote osebna, toliko prej je lahko univerzalna oz. toliko prej lahko nagovori več ljudi ali drugače: toliko bolj je občečloveška. S tem se zavemo, da smo le prah in se v prah povrnemo, torej nam odpira neko razsežnost ponižnosti, skromnosti. To ne pomeni, da umanjka samoljubezen. Ta je predpogoj za ljubeč odnos do drugega, najsi bo človek, žival, rastlina, narava, presežno.
            V času dromokracije, ko se človek prerad igra boga, je ne misliti čas privilegij, ki si ga človek mora vzeti, drugače se pohabi, izgori. Kakor je fizični dotik blagodejen, tako je tudi dotik duše blagodejen za človekovo počutje in zdravje. Izbira, kako dosegati upočasnjevanje časa in delovanja naših organov, je svobodna izbira posameznika. Sama zagovarjam tisto s čim manj stranskih učinkov. Jezik ljubezni.
            Jezik sam po sebi ne osmišlja ničesar, misel je tista, ki mene naredi človeka in posledično konstituira moj jezik. Računalniški programi vse bolje posnemajo človekov jezik, ne (z)morejo pa ustvariti duha, dotika, bližine, kar naredi osebna človekova govorica.

Lirikonfestovo podnebje 2020

* * *

Petra Koršič
Nehaj me

Pravzaprav ne vem,
kako je, ko se uhlji
spuščajo v rebra, vem
le, ko se en predolg uhelj
mojega kokeršpanjela spušča
na moj prsni kotel. Ne vem,
kako je, ko laja jata teh psov
na mehko. Občutim, še zdaj,
kako je, ko me njegovo zobovje
šavsne v prstanec, medtem ko ga,
ljubeče, gladim po zatilju. Vem,
da je agresija od bolečine.
Oteklina po letih ne izplahni.
A ne boli več. Samo to, ljuba.

V meni sta gepard in konj.
Kadar ljubim, sta oba podivjana.
Samo ti si mirna.