Lirikonfestovo spletnodebatno književno omizje 2017 – refleksije o liričnem avanturizmu (2): Tone Škrjanec


 LIRIKONFESTOVO SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2017
 Refleksije o liričnem avanturizmu (2)
 POEZIJA = POTOVANJE / AVANTURIZEM = POEZIJA
 Je pesnik še pustolovec?

TONE ŠKRJANEC: MI SMO VSEPOVSOD!

Težko, skorajda hecno se mi zdi dandanes govoriti o avanturističnem popotovanju, ko so popotovanja večinoma do milimetra, do vsake hotelske sobe, obroka hrane, do vsake mošeje ali umetnostne galerije ... torej čisto v nulo, kot se temu reče, dogovorjena. Vse je že vnaprej jasno. Rekel bi, da še najbolj avanturistične trenutke doživljamo na letališčih, kjer se pustimo v neskončnost poniževati in zatirati, se slačiti in sezuvati in ob tem smehljati, da bi nazadnje končno le prispeli do nekega kao najbolj odmaknjenega dela sveta, kjer skoraj trčimo v gručo razposajenih turistov, ki so jih (podobno kot nas) pripeljali v ta komajda odkriti, skriti kotiček sveta, v katerem kot blazni drvijo naokoli, da bi posneli selfi s še edinim preživelim predstavnikom pritlikavega lenivca ali izumrle ptice dodo.

Po eni strani je tako, po drugi strani pa naše stoletje obeležujejo neskončne kolone izmučenih prisilnih popotnikov, ki s culo na rami ne iščejo avanture, ampak, ravno nasprotno, želijo miru in spokoja; mi pa jim za dobrodošlico zapiramo meje, nastavljamo žične ograje. In to v odprti Evropi brez meja in skoraj 28 let po padcu berlinskega zidu. V pravem, ortokapitalističnem: najprej ga podreš, da lahko zgradiš še večjega in še boljši zid. Seveda je treba to razumeti širše, zid je samo prispodoba.

Vem, da sem si vzel kar precej pesniške svobode in morda za koga tudi zlorabil temo, vendar pa je to, s tem mislim na begunce, verske vojne (v 21. stoletju!!!) in s tem povezane nacionalne paranoje ter vzpon naci(onali)zma na veliko in povsod, popolna civilizacijska polomija, pa tudi manifestacija popolne izgube zgodovinskega spomina in še kaj.

Če si želiš avanture, moraš biti drzen in odprt, ne pa kot kakšen ultimativni alfa samec, zagledan vase, bloditi po svetu. Avantura zahteva celega človeka, veščega tavanja po neznanih poteh in mestih, ki mu ni pod nivojem posedeti z lokalci v neverjetno zanikrnem lokalu ob čaju, kavi ali vinu ter ob še več vina preveriti, če je v vinu res resnica; človeka ki ve, da smo čisto zares vsi enaki, vsi enakopravni, da imamo vsi svoje sanje in svet, ki jih spodkopava. Za avanturo moramo biti svobodni, ker lahko samo tako sprejemamo svobodo drugih, njihovo kulturo z vsemi, vsaj za nas, bizarnostmi. Svoboda pa je temelj vsega življenja, ki je samo po sebi naše največje potovanje in je avantura. Življenje in svoboda sta tista, ki ustvarjata poezijo. In poezija je popotovanje in je avantura. Poezija je vsepovsod. Tudi zato bom, tako kot sem že začel, še zaključil z optimističnim citatom Jerryja Rubina: »Mi smo vsepovsod!«

Tone Škrjanec – Lirikonfestov lavreat – velenjica-čaša nesmrtnosti 2017
za vrhunski 10-letni pesniški opus v XXI. st.

DEBATIRAJ / REPLICIRAJrefleksije na debatna izhodišča in replike na spletno objavljene refleksije Lirikonfestovega književnega omizja o »liričnem avanturizmu« pošljite na lirikonfest@gmail.com

Lirikonfestova galerija / Ksenija Mikor / 21 pogledov na lirični avanturizem (2)

Čitalnica Pri pesniški duši / www.lirikonfest-velenje.si