Matej Krajnc
Zapisano na Lirikonfestu Velenje 2018
(harmsovke)
I.
Prihod je vedno fin.
Pozdravim Gluvića.
Pozdravim Pregla.
Onadva pozdravita mene.
Stropnik me objame,
a poznava se že
30 let, njemu dovolim.
Dekleta me vprašajo:
boste kozarec?
Žena reče:
bo.
Prosim za vodo.
Navsezadnje le za
poezijo ...
II.
Ko se prijavljam v hotel,
hočejo mojo osebno.
Nimam je,
kulturni migrant sem, rečem,
iz Ljubljane v Velenje,
sicer brez žice.
Stropnik reče:
ob 17h se začnejo prireditve,
migrant,
prijavi se že,
da ne bo še diplomatskih
zapletov.
Nikoli ne veš,
zamrmram ...
III.
Dvorišče vile Biance
premore tudi teraso.
Nocoj bom terasni bend,
pel pa bom poezijo,
razen če bodo izrecno zahtevali
Sivo pot
in
Sam po parku se sprehajam.
Jebiga, si rečem,
plačajo,
zadnjo besedo imajo ...
IV.
Nisem Matej Krajnc,
sem Engelbert Humperdinck,
Stane Vidmar
in Julio Iglesias v enem.
(ploskanje)
Prav lep dober večer
v imenu vseh treh.
(ploskanje)
Krajnc, nehaj srat,
poberi se, sramotiš nas!
me prekine gostitelj.
(gromek aplavz)
V.
Boste roza
ali črn hamburger?
me vprašajo.
Eden je vegi,
drugi mesni.
Všeč so mi vse barve,
izjecljam,
vrgel bom kovanec.
Medtem soproga
že pojé dva roza.
Ostane mi črn.
Uravnavam
pravično zastopanost barv.
VI.
Film se prevrti
nekaj ur nazaj
in s soprogo
prispeva v Velenje.
Izstopiva
in tip s Prevozov nekaj
mečka pri vračanju drobiža.
Soproga se zavzame,
ponosen sem nanjo.
(Na uho te vabi,
prisluhni vanjo ...)
Film se za hip ustavi
pred semaforjem.
Prevroče je
za nadaljevanje.
VII.
So se v Velenju
prehodi za pešce
počlovečili ali je tako
soparno, da se možgani
otepajo prividov?
Prisluhov? Še česa?
Vode nisva vzela s seboj.
Med 14h -16h ne smem
piti vode, tako pač je.
Kaj zdaj?
Supermarket?
Dehidracija?
Prebeg v poezijo?
VIII.
Spominjam se
prvih herbersteinskih srečanj.
Stropnik je bil
v isti črni opravi,
tudi brado je imel.
Brado?
zavpije Marko Kravos.
To vendar
ne more biti res!
IX.
Kravos, Gluvić in jaz
sedimo na vrtu
vile Herberstein.
Na vrt znašajo knjige,
a Hrena
je Stropnik že izgnal.
Prvič, je dejal,
ni velika noč,
drugič pa,
gostom moramo vendar
najprej ponuditi
aperitiv ...
X.
Dobim vrečko.
V njej so kemični svinčnik,
revija Lirikon XXI,
dve knjižni izdaji ...
pardon ... tri knjižne izdaje
in notesnik iz plute.
Z notesnikom že imam
načrte.
Ponudijo mi majico, velikost S.
Sprejmem.
Dylan velikosti S
bo zvečer godel zbranim.
Repertoar
bo XXL ...
XI.
Soproga
dobi prav tako vrečko ...
XII.
Pesniki kadijo.
To vemo iz knjig.
Pesniki nazdravijo.
To vemo iz knjig.
Pesniki plačujejo
drug drugemu pijačo.
To vemo iz knjig.
Država ukinja poezijo.
To bo verižna reakcija:
nič več tobaka,
nič več zdravic ...
Kdo části?
Je to sploh vprašanje?
Zoran Pevec.
XIII.
Stropnik mi svetuje,
naj si namesto honorarja
pišem kilometrino
od Aberdeena
do Velenja.
Stropnik
ima vedno prav.
XIV.
Pesniki
poslušajo druge pesnike.
To je poučno.
Vmes
lahko kadijo,
ne smejo pa govoriti,
to se ne spodobi.
Naročijo
vsak po eno pivo. Ali dve.
Vmes ves čas
poslušajo druge pesnike ...
XV.
Gluvić se noče spustiti
v debato o Beatlih in Stonesih.
Čemu
ne govorimo o poeziji,
če smo že v Velenju,
povpraša.
Organizatorji
nimajo odgovora.
XVI.
Soprogi
je hotelska soba všeč.
Kopalnico ima.
Ploščice
so nekolikanj spolzke.
Koš za smeti
je pri oknu.
Soproga bo v Velenju
končno začela vaditi
met na koš.
Raje s papirčki kot
s pravo žogo, reče.
To
moram zapisati.
XVII.
Si prišel v Velenje
gledat filme,
zaprt v hotelski sobi,
ali sodelovat na
kulturnih prireditvah,
se sprašujem.
Bo sobarica
naslednje jutro
na vzglavniku našla čips?
Si res tak prasec?
Kulturne prireditve
seveda prevagajo.
Si res tak prasec?
me sprašujejo filmi.
XVIII.
Bob Dylan
se v Velenje ni
pripeljal z limuzino,
niti s tour busom ne,
pač pa je prišel peš
iz smeri
Slovenj Gradca.
Mater,
so nepredvidljivi,
ti umetniki!
XIX.
Bob Dylan
se ustavi pred hotelom,
nekaj časa motri nebo,
nato vstopi
in receptorja ogovori s
How does it feel?
Receptor ne spozna Dylana,
tokrat oblečenega
v majico Lirikonfesta
in tuhta:
Zablodeli umetnik?
Soba 19,
reče nato.
XX.
Bob Dylan ni prepričan,
da je prišel prav.
Lavreat je,
pa ga ni nihče pričakal?
Vtem zasoplo
prihiti Stropnik
in mu ponudi travarico.
Bob Dylan,
ne razumi tega
kot sumljiv način podkupnine!
Kaj pa bi rad?
Hercegovski tobak?
XXI.
Perović stopi k Dylanu,
da bi mu čestital,
in ga pobara:
kako se vam zdi Velenje?
Vtem pride Semolič
in zastavi taisto vprašanje.
Bob Dylan zamrmra:
sumljiva travarica
in zdaj še
iskreno gostoljubje?!
XXII.
Stropnik je vedel,
da ima v gosteh
Nobelovca.
Mesto Velenje je veselo,
da lahko podpre Stropnika.
Prehranjevalna veriga
je zaključena.
XXIII.
Na koncert Nobelovega lavreata
v Velenju
pride tudi bronasti maršal.
Ovaj,
nije loše,
drugarice i drugari,
reče, ko se večer zaključi.
A tko je taj
Dilan Nobel?
XXIV.
Bob Dylan noče poskusiti
briških češenj.
Pravi, da mu sadje po
osmi uri zvečer
ne dene dobro.
Češnje,
to je vendar zelenjava,
reče Slavko Pregl.
V tistem hipu
se ulije
težek dež ...
XXV.
S soprogo greva
okrog riti v aržet.
Namesto da bi proti hotelu
pičila mimo vile,
greva čez célo mesto.
Sopara je na vrhuncu,
sonce ne pozna milosti,
orglice v torbici se topijo.
Prikazuje se nama
Erich Kästner.
To je vendar dober znak,
rečejo pozneje v rešilcu.
XXVI.
V Velenju
sem leta 1982 dobil
album z Muppetki.
Tiste trafike v bližini
železniške postaje ni več,
očeta, ki je bil z menoj,
tudi ne.
Muppetke pa še ponavljajo,
Velenje je torej
ohranilo esenco ...
XXVII.
»Država bo ukinila narod!«
si žvižga soproga,
ko se ureja
v kopalnici hotelske sobe.
»To si dobro povedala,«
skozi steno
vpije Stropnik,
medtem ko dremam v sosednji
sobi
in v polsnu tuhtam,
kaj vse bi lahko naredil
s tako globokim glasom ...
XXVIII.
Ojačevalec imaš,
zagotavlja tonski mojster
na vrtu vile Bianca.
Mikrofona nimam,
povem.
Glavno,
da ga imaš v mislih,
reče tonski mojster.
Ostalo opravim jaz.
Dylan
me opazuje čez mizo.
S Perovićem pišeta še eno
kitico k Hard Rain.
Zgodovina se ustvarja
na vrtovih vil ...
Perović
naenkrat vzklikne:
Biti mora: »Ulil se BO,
Bob,
ulil se BO
težek dež!«
Dylan pokima:
»Prav imaš, Željko,
preteklik bi bil v tem kontekstu
nekoliko neizrazit!«
XXIX.
Zvečer
ni treba prehitro zaspati.
S terase hotela
se sliši krohot.
» ... ili je stvarno te noći
me ljubila Džuli ...«
Zgolj asociacija,
ker je v zraku še vedno
sopara.
Velenje
se bo ugasnilo čez kako
uro.
Jaz
se bom prižgal
tik pred zajtrkom ...
XXX.
Ambasadorja slovenske kulture
dvigneta kozarec.
Vila Bianca zarohni
nad Bobom Dylanom:
»Tvojih pet minut je mimo!«
Dylan
kupi vilo Bianco.
XXXI.
Stropnik prej pride
in prej melje.
Vila Bianca
pride šele za njim ...
XXXII.
Še en kos saherce bi,
ker kot zajedalec lastne
države
sicer obedujem samo kri.
Treba je izkoristiti
ponudbo sladkarij.
Galerija vile
kar zatrepeče,
ko prosim,
da mi ne dodajo smetane ...
XXXIII.
Velenjsko jezero I in II.
Literati.
Dylan jé ribo.
Vzame si tudi lignje.
Krompirja noče.
Tudi zelenjave ne.
Vzame si še eno ribo.
»Bolje, da imam rezervo,
preden grem na
ladjico!« pravi.
Riba smrdi pri glavi.
Dylan se bo okopal
v jezeru.
XXXIV.
Stene hotela
niso papirnate.
Dylanu se tokrat
ne more pridružiti
še Cohen ...
XXXV.
»Koliko rib je v tem jezeru?«
vpraša Dylan.
»Manj, kot ste jih pojedli,«
mu odgovorijo,
»in več, kot ste jih zmožni
kupiti!«
Dylan ni dober računar.
Raje gre pisat na vrt vile.
Godrnja,
ni mu prav.
Pogreznil bi se v zemljo od jeze,
a potem bi bil
na ravni jezera ...
XXXVI.
Semolič poda žogo Peroviću,
ta Gluviću, ta Pevcu,
ta Maji Vidmar, ta
sestrama Mugerli, ti Novoselu,
ta Stropniku.
Stropnik reče: hvala.
XXXVII.
Hotel.
Staro Velenje.
Vila.
Novo Velenje.
Avtobusna postaja.
Tokrat ne.
S soprogo greva mimo
in ponoviva pot
v obratni smeri.
V zraku je možnost nevihte.
Stropnik
jo eliminira.
XXXVIII.
Možnost nevihte
ne računa
s pesniki.
Semolič kljub temu
gleda v nebo.
XXXIX.
Pesniki
se ne spuščajo po toboganu.
Tudi
rib ne plašijo.
Ne plašijo
sploh nikogar.
XL.
Semolič séde.
Pregl séde.
Škrjanec séde.
Škrjanec namigne Semoliču,
ta Preglu, Pregl Krajncu.
Krajnc namigne Dylanu.
Dylan Semoliču.
Semolič Krajncu.
Krajnc izplača Dylana.
Krajnc postane Nobelovec.
XLI.
Vetrovi
bi se radi igrali
na terasi hotela.
Kuhar jim prepove.
Zatožijo ga Gluviću.
Gluvić pokliče Dire Straitse,
ti prestavijo vilo Bianco
na vrt hotela,
ker imajo stratocastre.
Tudi Kuhar
si kupi enega.
Vetrovi
prizanesejo terasi,
ne pa tudi Stropniku.
XLII.
Soproga reče:
utrujen si videti,
boš počival?
A kaj naj počnem
v hotelski sobi?
Pišem?
XLIII.
Razglasitev lavreatov
poteka v največji tišini.
Osojnik dobi kipec
in kipec Osojnika.
Osojnik marmor
zamenja s kaljenim jeklom.
Tišina
se razblini.
XLIV.
Vsi se
zadržujemo v galeriji vile.
Nosimo
festivalske majice.
Stropnik
nam dodeljuje točke
po evrovizijskih točkovnikih.
Nekaj
ne more biti v redu.
Čemu Evrovizija, čemu ne
Vesela jesen ali MMS?
Ali Palček Sfuk, samozaposleni
škrat?
Ali XXI?
XLV.
Pogovarjamo se
o môči pivskih blodenj.
Debatiramo,
ali palačinke
lahko kot desert
sledijo ribi.
Odgovor bi lahko bil
v dvajsetminutnem pešačenju
od jezera do hotela.
Komaj 28 stopinj je. Skoraj
mraz.
Za poezijo
odlični pogoji.
XLVI.
Ambasadorja slovenske kulture
tudi dobita kipec.
Primerjata ga
z Osojnikovim.
»In kaj bi bilo narobe
s podstavkom v zlatu?«
se vprašajo vsi trije.
Stropnik presliši.
XLVII.
Nekaj stotov tobaka
v mehurju,
pa bo!
Nevtraliziraš ga lahko
s potico,
ki nič hudega sluteča
leže na hotelski pladenj.
Simić in Kecman
sta že šla.
Torej bomo vse to
pojedli sami.
Gluvić pogleda mene in soprogo.
Skočimo v avto.
Avto ne vžge brez potice,
zajebe nas.
Pevec mu potisne v
izpušno cev
ovojnico z avtorsko pogodbo.
Reče: to je za Krajnca,
obljubil sem mu že na jezeru!
Znesek
nevtralizira željo po potici.
Avto vžge.
XLVIII.
Naslednjič
bomo vsi skupaj zapeli
vsak po eno kitico
Ein bisschen Frieden,
reče Stropnik.
Pogledamo ga,
nihče ne ugovarja.
Navsezadnje
smo international.
XLIX.
Bob Dylan začudeno gleda
nenavadno razporeditev
stolov pri hotelu.
Reče: tega nisem vajen,
vajen sem dvoranskih
razporeditev.
Dajo mu
karto za vlak.
Vpraša:
je prenosljiva?
L.
Hotelski sobi sem
zapustil devetdeset
lističev toaletnega
papirja,
ko sem odhajal
iz hotela.
Deset lističev sem porabil
sam, saj veste: toaleta.
Tuhtal sem še o
nadaljnih desetih, a
je bilo treba iti. In
tako je ostal skoraj
cel sveženj. Še dobro,
da to ni bil moj edini
prispevek festivalu ...
L. (2)
Poslavljamo se
od Velenja.
Vsi imamo
pivo v očeh.
© Matej Krajnc, zapisano na Mednarodnem Lirikonfestu Velenje,
30. in 31. maja, 1. junija 2018