AGATA TOMAŽIČ (krilata želva 2017 za najboljši slovenski knjižni potopis preteklega leta – Zakaj potujete v take dežele?, Cankarjeva založba/MK, 2016) 

Leta 2015 je izšel vaš kratkoprozni prvenec Česar ne moreš povedati frizerki. Kako je prišlo do premika iz novinarstva v literaturo? Zakaj ravno kratka proza?

Novinarstvo me je začenjalo že malo dolgočasiti, dogajalo se mi je, da sem imela v glavi članek spisan, še preden sem sogovorniku segla v roke. In ko je ta odprl usta, se mi, kar je spravil iz njih, ni zdelo tako dobro, kot sem si zamislila jaz. Ampak potem mi ni preostalo drugega, kot da sem spravila na papir, kar je povedal. Jasno, da sem potem najbolj uživala pri pisanju uvoda, najbolj avtorskega dela članka, ki se je ponavadi razširil do nesmiselnih in za časopis neprimernih razsežnosti. Kadar se vam to začne dogajati, veste, da je konec. Potem sem vzporedno z novinarskim delom najprej začela pisati svoje članke, v katerih se je vse zgodilo tako, kot sem si jaz zamislila in s katerimi sem sprva zabavala sodelavce in prijatelje. Do kratkih zgodb nato ni bilo več daleč. A zakaj kratke zgodbe? Prav zato – ker so kratke. Roman vzame več časa, več kontinuiranega dela, koncentracije, poglabljanja – vsega, s čimer se trpinčim zdaj, ko dokončujem, in to že drugič!, svoj prvi roman.

V Sloveniji zadnja leta ne izide prav veliko potopisov. V letu 2016 jih je izšlo samo 12 (ki jih lahko po splošni definiciji imenujemo knjižni potopis). Zakaj ste se odločili za izdajo potopisne knjige?

Meni se zdi, da pri nas izide veliko potopisov. Vsaj v tisku in na spletu – vsak, ki je preživel en teden v Hurgadi ali Antalyi, bi o tem svojem »avtentičnem« doživetju in nepotvorjenih stikih z domorodci rad kaj napisal in to kje priobčil. S tem ni sicer nič narobe, sama bi se nekoč prav rada lotila kakšnega potopisa na podlagi bivanja v hotelu Habakuk ali v Čateških toplicah ali s kakšnega križarjenja z ljudmi, za katere tak način preživljanja dopusta izraža pustolovskega duha. A v praksi je žal tako, da moraš imeti za to kar priostreno pero, pa izostrene oči in ušesa, kot recimo Houellebecq, ki je eno knjigo posvetil svojemu turističnemu paketu na Kanarskih otokih. Zato bom sama s tem še malo počakala. Težava je namreč v tem, da mora biti potopis peklensko dobro spisan, da je zanimiv tudi za druge – one, ki so tam bili, in tiste, ki krajev, o katerih teče beseda, ne poznajo. Nekako tako je kot s popotnimi fotografijami: samo res dobre smo pripravljeni hoditi gledat v galerije in druga razstavišča, priložnostno potopisno predavanje na obisku pri prijateljih, med katerim se nam na glavo zvrne 3000 posnetkov kamel, ležalnikov in drugih dopustniških parafernalij, se lahko sprevrže v mišnico, iz katere si želimo samo čim prej pobegniti.

Za izdajo knjige sem se odločila, ker sem se tako želela posloviti od časopisnega novinarstva, kakršno je nekoč obstajalo in bilo deležno spoštovanja in branja.

Zaposleni ste na ZRC SAZU. Kakšno funkcijo opravljate in kako ste se navadili na delo v okolju, ki se verjetno precej razlikuje od novinarstva?

Na ZRC SAZU sem neke vrste režijska delavka, saj moje delovno mesto sodi v sklop podpornih služb – skrbim za »promoviranje raziskovalnih rezultatov« oziroma PRR oziroma po domače piar. To pomeni, da se o delu svojih kolegov, raziskovalcev z 18 znanstvenih inštitutov, ki tvorijo ZRC SAZU, trudim obvestiti čim več ljudi. Kako to naredim, je zvečine prepuščeno meni sami in moji ustvarjalnosti, za izkazano zaupanje pa sem sodelavcem zelo hvaležna. Večinoma se zdijo kar zadovoljni, jaz pa svoje delo z veseljem opravljam, ker so stvari, s katerimi se ukvarjajo, zanimive in ponavadi nimam težav, kako jih spraviti v promet. Če se marsikdo – vključno z mano – šali, da je delo piarovca podtikati kukavičja jajca, bi jaz rekla, da podtikam Fabergéjeva jajca, ki so dragocena in jih medijski delavci sprejemajo odprtih rok. Tem bolj, ker ZRC SAZU ni kakšna zahrbtna multinacionalka, ki bi s svojimi izdelki ugonabljala ljudi, temveč javna ustanova z več kot dvesto raziskovalci, ki opravljajo delo za javni denar in v javnem interesu. V grobem pa se moje delo ne razlikuje kaj prida od novinarstva – pišem vabila in druga besedila, katerih namen je isti, pritegniti pozornost. Še spletni časopis imamo, ZRCalnik! – Delovno okolje na ZRC SAZU pa je neprimerno boljše od tistega, v katerem sem ustvarjala zadnji dve leti v časopisni hiši, to je vse, kar lahko rečem, in to z vso potrebno pieteto do nekoč dobrega delodajalca.

Ali bi lahko rekli, da je potopis »poročilo o notranji dogodivščini v tujem svetu«? (Kocbek)

Gospod Kocbek, ki se je meni sicer usedel v srce z nekim stavkom iz Listine, v katerem je situacijo v Kočevskem rogu popisal kot »mir, od katerega se ne morem pomiriti«, je to zelo lepo povedal. Ne morem ubesediti lepše, lahko se le strinjam in dodam banalnost, da kamorkoli že greš, neseš sebe s seboj.

Ali pot na nek način nastane, šele ko jo avtor spravi na papir?

Ja, tudi to je zelo lepo povedano – pot doživiš čisto drugače in bolj intenzivno, če svoje pripetljaje potem popišeš. Takrat jih v bistvu podoživiš, vmes pa človeški spomin, ta varljivi falot, opravi svoje in marsikaj malce predrugači oziroma polepša, tako kot fotograf poseže po Photoshopu in drugih programih za popolnejše posnetke. Postopek je v bistvu res dokaj podoben: tudi sama priznam, da se v nenovinarskih besedilih, vključenih v mojo potopisno knjigo, ni vse zgodilo čisto tako, kot je popisano. Ampak osnovna ideja je enaka, le izpeljava je malce izboljšana.

Kaj je tisto, kar žene človeka, da za seboj pusti vse, kar mu je znano in ljubo, in se odpove stabilnosti in udobju, da se odpravi v neznano?

To sta lahko samo vojna in nagon po samoohranitvi, skupen vsem živalim, torej tudi človeku. Potovanja, na kakršna se podajam jaz in drugi pisci potopisov, so pretežno turistična, z zavedanjem, da se boš nekoč vrnil in da je potikanje po svetu tvoja izbira – to je največje razkošje, ki ga uživamo v primeru z begunci.

Pomeni potovanje beg pred realnim življenjem ali gre za naravni produkt človekove želje po novih izkušnjah?

Kdor misli, da bo s potovanjem čemu ali komu, najbrž predvsem sebi, ubežal, se moti. Je že Kocbek povedal, zakaj.

Imate v prihodnosti v načrtu še kakšno potopisno knjigo?

Ne vem, ampak saj ves čas kaj pišem in bom to kdaj gotovo tudi kje objavila. Prihodnost pa je zelo raztegljiv pojem, kajne?

Pogovarjala se je Urška Zupančič (Lirikonfest/Čitalnica Pri pesniški duši)

Vabilo na Lirikonfestovo Akademijo Poetična Slovenija 2017 s podelitvijo nagrad in priznanj – 8. junija v Velenju (Vila Bianca ob 17:30 in 19h)
O Lirikonfestovih lavreatih in Mednarodnem Lirikonfestu Velenje
Čitalnica Pri pesniški duši – refleksije o liričnem avanturizmu
Planeti z lastno svetlobo – festivalna antologija Rp. Lirikon21 (2017)