Lirikonfestovo podnebje – spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije (5): Lenka Kuhar Daňhelová


Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič) 

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (5)

»DRŽAVA BO UKINILA NAROD«
Ali poezija potrebuje narod ali narod potrebuje poezijo?
Posredovanje literature in jezika v svetu brez meja?
Literarni posrednik = varuh kulture? ­

LENKA KUHAR DAŇHELOVÁ: POSREDOVANJE LITERATURE IN JEZIKA V SVETU BREZ MEJA?

Kakorkoli, kaže, da z našega globaliziranega sveta izginjajo meje, linije med državami pa da niso več tako pomembne, ker je svet z razmahom informacijskih tehnologij čedalje manjši. Uspeh mednarodnih korporacij temelji pravzaprav ne le na prehajanju in brisanju meja. Nastaja pa tudi nova, nasprotna tendenca, potreba izviti se iz brezoblične identitete globaliziranega človeka. Gre za iskanje in poudarjanje vsega, kar določeno skupino posameznikov loči od drugih, poudarjanje lastne narodne identitete ter jezikovne izjemnosti, enkratnosti – vse to pa zaradi težnje, da posameznik ne bi izgubil lastnega glasu, lastne enkratnosti, vsega tistega, kar ga določa, da ne bi postal zamenljiva identifikacijska številka, črtna koda na etiketi cenenega blaga s kratkotrajno uporabnostjo. Če opazujemo le površno, se res zazdi, kakor da nekje meje res izginjajo, vendar hkrati na drugem koncu nastajajo nove, zaradi večjega občutka varnosti pa so dostikrat obdane z žičnatimi ovirami.

Pri vsem tem je čedalje teže vztrajati in braniti nenadomestljivost manjših jezikov v razmerah, kjer en sam, »velik« jezik sporazumevanja izriva druge jezike, tako premaguje narodne jezike ter vsiljivo zavzema zmeraj več prostora v javnosti. Saj je vendar svetovni cilj, da bi bili vsi sposobni medsebojnega sporazumevanja na zadostni jezikovni ravni! V primerjavi s prevladujočim, hegemonističnim jezikom se ponuja vtis, da so drugi jeziki marginalni, »manjšinski«. Toda prav ti manjšinski jeziki so nam dali bogastvo, orodje, s katerim smo se naučili izgovarjati prve besede, pisati prva sporočila, celo peti pesmi, čutiti in izpovedovati ljubezen, izražati svojo ne-moč, veselje ali žalost.

Skratka, to je naš materni, prvi jezik, v katerem smo zmožni doživljati in avtentično izražati svojo intimiteto; to je jezik, ki ga najgloblje čutimo in doživljamo. Upam si reči, da bo tako ostalo tudi potem, ko bo v naša življenja povsem posegel drugi jezik, pa čeprav ga bomo brez predsodkov in zadržkov sprejeli v svoj svet in bomo dovolili, da nas bo bogatil. Vedno pa se bo dogajalo, da si bomo morali kdaj vendarle kaj prevesti, prenesti v svoj prvi jezik, pa najsibo dobesedno ali da bi primerjali kontekst, zato da bi razumeli situacijo, tematiko, šalo ali kaj drugega. 

Naša izkušnja z jezikom, otipavanje sveta z njegovo pomočjo, posredovanje naših izkušenj drugim, poskusi, da bi navezali globljo komunikacijo z drugimi, je v najvišji  meri osebna zadeva. Za vsakega med nami ima lastno težo in priokus, ker je vsakemu pomembna na drugačen način. Kako bomo ohranjali svoj jezik, svoj glas, da ju ne bi izgubili, je v bistvu odvisno od vsakega med nami. Na enak način naj bi ta skrb delovala tudi na vseh ravneh, ki naš polis upravljajo, torej tudi na ravni države, ki lahko našo zavzetost bodisi podpira ali pa jo iz najrazličnejših razlogov ignorira, celo tepta v prah.

Mislim, da pogled na kulturo na Češkem in v Sloveniji ne ponuja najboljše primerjave med obema državama. Sistemska in za dvomilijonsko Slovenijo zelo dobra podpora literature in kulture nasploh je nedolgo tega še lepo delovala. Nasprotno pa je na Češkem, ki šteje deset milijonov prebivalcev, podpiranje žive kulture zelo ubogo, in to v državi, ki samo sebe vidi kot kulturno velesilo.  

Upravičeno je mogoče ugovarjati, da so se razmere v Sloveniji med tem spremenile na slabše. Kljub temu je verjeti, da bo slovenska kultura še dolgo živela iz konjunkture, ki je nastala zaradi dolgoletne in sistemske državne podpore, namenjene kulturi. Kultura si je na Slovenskem pridobila visok status in beseda »umetnik« še nima slabšalnega pomena. 

Toda v Češki republiki, ki je dolgo veljala za kulturno zelo razvito državo, se bo kultura še dolgo pobirala s tal zaradi upada, ki je posledica dolgoletnega zanemarjanja in marginaliziranja vseh področij kulture. Kdor se vsaj malo spozna na sedanje razmere, bo vedel, da ne pretiravam. Naša slava se vzpenja k zvezdam samo zato, ker še vedno črpamo iz preteklosti. K institucionalni podpori literature v obeh državah sem se ozrla samo zato, ker po svoje zrcalita pomembnost, kakršno ena ali druga država daje literaturi in s tem posledično kulturi v celoti. 

Vse to se dogaja v obdobju neverjetnega razvoja informacijskih tehnologij, katerih zmogljivost in hitrost že kar frenetično pospešuje in zgošča tudi našo medsebojno komunikacijo – pravzaprav jo celo poenostavlja, siromaši in nivelizira. 

Ne skrbi me za narodne jezike. Prej bi rekla, da se bojim za jezik sam. Saj je vedno pogosteje nadomeščan s podobo. Kajti za naš svet je značilna kultura slike, ki je poenostavljena v klip, v slikovno znamenje, piktogram ali na infaltilne »emotikone«, smejčke. 

Dokler svojega mišljenja mi sami ne bomo osiromašili na gola gesla in dokler ne bomo sprejeli komunikacije, ponujene v okrajšavah, piktogramih in smejčkih, ki da izražajo naše razpoloženje in čustva, se nam ni treba bati niti za naše male jezike. Kajti ob trudu, da bi kar najnatančneje ubesedili naše misli ter se potrudili poiskati pravi način in izraz, bo lahko dolgo živela tudi volja za ohranitev narodnega jezika.

In ne nazadnje – dokler bo živela ena sama samcata oseba, ki bo jezik gojila tako skrbno, da človek v njem ne bi izpuhtel  v nič in se svet porušil vase, tako dolgo ne bomo izgubljeni.

Lenka Kuhar Daňhelová – Lirikonfestova lavreatka – mednarodna Pretnarjeva nagrada 2018
častni naslov »ambasadorka slovenske književnosti in jezika« na Češkem

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)