Lirikonfestovo podnebje – spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije (7): Iztok Osojnik


Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič) 

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (7)

Umetnik = zadnji svobodni človek?
Poezija je sugestija? »Vsak pesnik je pošast« (Šalamun)

Ali poezija potrebuje narod ali narod potrebuje poezijo?

IZTOK OSOJNIK: DRŽAVA UKINJA NAROD

Sploh vemo, kaj je država? Ali kaj je narod? Monolitna skupnost ljudi, ki govorijo isti jezik, si delijo isto zgodovino, kulturo in materialne razmere, skupni življenjski prostor ter sledijo istim temeljnim interesom skupne in individualne dobrobiti, ustvarjalne in politične svobode, solidarnosti in razvojne rasti? Slovenci ne izpolnjujemo niti enega od teh pogojev. Niti istega knjižnega jezika ne uporabljamo več, ne govorimo istih reči. Usodno se razhajamo po etični naravnanosti in brezčutu za skupnost, po miselnostih, prepričanjih, veri, svetovnih nazorih, pripadnosti takim ali drugačnim ideologijam, razredom, vrednostnim sistemom, politikam. V jedru smo razklani, ni nam jasno, niti kaj bi z narodom niti kaj z državo. Zaprti smo vase, ksenofobični, provincialni, o planetarnosti se nam sanja ne. Države ne moremo upravljati samo z redkimi posamezniki, ki so osveščeni kozmopoliti in razmišljajo planetarno. Taka bi morala biti strategija države, ne pa da vedno znova prevlada polaščevalna gonja in patološko izkoriščanje lastnih virov za privatistične interese, ki dobičke gradijo na ožemanju delavstva in javnih sredstev, ne pa na poslovni uspešnosti. Tudi po svojem kulturnem izročilu smo si različni. Zgodovinsko pa vsi nismo nikoli živeli v istih svetovih, to velja tudi za današnji čas. Slovenci smo za začetek porazdeljeni med matično državo, zamejstvom in diasporo. A tudi brez te delitve bi lahko živeli na luni, toliko imamo skupnega med sabo. Tudi materialne možnosti niso za vse enake. Razlike med razredi se večajo. Oligarhi, prilepljeni na skorumpirano državo, na vse mogoče načine izvažajo pogosto sumljivo pridobljeni kapital v davčne oaze, proletariat, prekerci in brezposelni so vedno bolj izkoriščani, ožemani, pavperizirani in družbeno izločevani. Tu ne gre za delovanje peščice posameznikov, privatistična miselnost je globoko zajedena v večinsko strukturo ljudi pri nas. Narod ni toliko antropološka kategorija kot zgodovinska in ideološka. Če je imel pojem naroda nekoč emancipatoren pomen, ki je mobiliziral ljudi pod praporji neodvisnosti, svobode in samostojnosti, ima danes samo še hipokritičnega, sprenevedavega, zavajajočega. Kot krinka za politični populizem. Povezala sta se neoliberalni kapitalizem in konservativni klerikalni fevdalizem, oba z roko v roki brezobzirno plenita kolektivno materialno lastnino in uničujeta družbeno stvarnost pod parolo lažnivih strankarskih ali ideoloških bojev za oblast, ki jih zanimajo samo njihovi lastni interesi. Strankarski ali mnenjski liderji, kot smo videli od svinjarij, ki so se dogajale s preprodajo orožja, Delom, Pivovarno Laško, Istrabenzom, Mercatorjem, Patrio, NLB, NKBM, Zvonom idr., niso sposobni razmišljati državotvorno, ampak jih žene uničevalni pohlep, žal pa tudi nesposobnost, kako uspešno upravljati s temeljnimi resursi. Nikoli niso bili sposobni iztržiti kaj več kot nekaj provizij in podkupnin, a zato nikoli niso bili kaznovani. Uničiti hišo skupnosti samo za to, da izpulijo opeko, ki se jim zaradi nespretnosti na koncu zdrobi v roki. So oni narod ali država? So pohlepni cerkveni fevdalci, ki zahtevajo nazaj lastnino, ki nikoli ni bila njihova last (povejmo že enkrat to!), narod?! So nesposobni tajkuni, ki so uničili velike industrijske sisteme, narod?! So prebivalci, ki so med seboj na smrt sprti, ker jih za nos vlečejo in vrtijo okoli prstov razni politični lažnivci in sprevrženci, narod?! Zdi se, da je država zadnji branik nečesa, kar je bilo nekoč narod. Država naroda ne ukinja, ampak ga z zadnjimi močmi drži skupaj, pa še to odpoveduje. So neizplačani delničarji NKBM, ki se jo je polastil Goldman Sachs, narod? Je bila NLB sploh kdaj narod? So pridigarji, ki pod pretvezo skrbi za narod pridigajo pokornost zgodovinskim zločinskim ustanovam, narod? So tisti, ki so razprodali slovensko živilsko industrijo, narod? Zdi se, da je država edina oblika skupnosti, ki lahko drži skupaj razdrobljeno in med sabo ogorčeno skregano prebivalstvo. Država je vsaj formalni inštitut družbenosti, ki preprečuje, da ne razpademo. Toda zdi se, da državljani nismo zreli in dovolj sposobni, da bi ga znali voditi, ustrezno upravljati v skupnosti globalnega sveta. Za vsako novo pridobitev se takoj najde sto ljudi, ki so proti in vložijo v svoj boj petkrat toliko energije in sredstev, kot bi jih potrebovali za njeno uresničitev. So oni narod? V katerem stoletju živimo? Boj proti železnici, industrializaciji in liberalizaciji, ki jo je v 19. stoletju vodila cerkev pod pretvezo, da bodo moderne ideje zastrupile umnega kmeta, je očitno še vedno nadvse živa. Ne dotikajte se mojega fevda, se glasi klic sodobnega narodnega Arhimeda. Pustite moje tlačane na miru. Noli tangere circulos meos! Vse, o čemer je pisal Ivan Cankar v svojih dramah, je še kako aktualno! S tistim o hlapcih vred dalje. Pustimo že narod na miru in se začnimo obnašat kot državljani. Tako v svoji državi kot na planetu. To velja tudi za pesnike, ki se zatekajo pod reciklirane dežnike preteklih utvar in ideologij ali pa skorumpiranih paradržavnih jaslic. Poglejmo si JAK, to ustanovo za krovno cenzuro na področju knjige, nezakoniti servis nelojalne konkurence, uničevalke najvitalnejše ustvarjalnosti pri nas, klientelistične agencije za prelivanje javnih sredstev v privatne žepe. Za koga dela JAK? Ve se, čigave interese protežira in servisira? So oni narod, država ali kaj sploh so? Naša kulturna sfera ni stvar visoke duhovnosti in privilegirane razvedrilnosti, ampak predvsem realnost materialnih pogojev in družbene sankcije. Država je zgolj forma, ki jo živijo konkretni državljani, a ti sebe na žalost še vedno vidijo kot narod. Bojmo se tistih, ki povzdigujejo narod, v podtalju pa najedajo državo. Čas je, da se narod umakne in prepusti prostor emancipiranim državljanom, ki jih povezuje družbena zavest o edini državi, ki jo imamo in edino, v kateri lahko ustvarjalno uspevamo. Bodimo pesniki za današnji čas v pomenu one terciarne retence, o katerih govorijo realne utopije in prodorne vizije; bodimo svetovni pesniki, ne pa pošasti, ki manipulirajo z zvenečimi parolami in književnost razumejo kot priložnost za klientelizem in koruptivno izsesavanje države! Bodimo državljani sveta, prevzemimo Predsedstvo Zemeljske Oble, kot je napisal Vladimir Hlebnikov. Vprašanje pa je, ali smo v resnici pesniki. Jaz, na primer, nisem.

Iztok Osojnik – Lirikonfestov lavreat – velenjica - čaša nesmrtnosti 2018 
za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus v XXI. st.

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)