Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič)

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (2)

Ali poezija potrebuje narod ali narod potrebuje poezijo?

GORAN SIMIĆ: »DRŽAVA BO UKINILA NAROD«  

V socialistični Jugoslaviji je imela beseda narod dva pomena: politični narod (kot »narod Slovenije«, »narod Bosne in Hercegovine« …), mišljen kot skupnost z možnostjo odločanja – in narod v etničnem pomenu (»narodi Jugoslavije«). Etnija se je izražala skozi folklorna društva, skupnost pa je odločala o lastnem življenju.

Postjugoslovanska društva folklore so se spremenila v mehanizem odločanja. In ker je folklora karneval brez racionalnih pravil – tako tudi naše življenje postaja burka. Država, ki ima političen narod, je tudi odvisna od njega in zaradi njega obstaja. Medtem ko država, ki ima mistično etnično skupnost, ni odvisna od te skupnosti, preprosto zato, ker taka skupnost ne obstaja danes in tukaj, temveč v nekem nedoločljivem zgodovinskem vakuumu in ni stvar dogovora – temveč čista fikcija.

Ko se ne ve, kaj je narod – država ne ve, s kom naj upravlja: z državljani ali z namišljenimi brezčasnimi skupinami. Takrat država, namesto da bi servisirala vsakdanje življenje, upravlja s fantazmami. Da bi se vzpostavilo kolikor toliko reda, država uvaja pravilo ekskluzivnosti: ti so naši – tisti pa njihovi. Takrat meddržavni konflikti dobijo vlogo folklornih društev: kot v dobro zamišljeni koreografiji »naši« napadajo »njihove«. Kot v črnogorskem moškem kolu, se drugi drugim povzpenjajo na rame, da bi izmerili, kdo je bolj zdržljiv. Ko »naši« niso dovolj ločeni od »njihovih«, se na mejah postavljajo žice. Ker, če mi nismo tisti, ki odločajo, in država ni tisto, o čemer odločamo, burka potrebuje nasilje kot vezivno tkivo.

V nekaterih državah (kakršna je Bosna in Hercegovina) nasilje postaja vezivno tkivo življenja. Pred vsakimi volitvami se odvija koreografija: vsake dve leti se ponavlja predvojni scenarij, karneval, v katerega ne verjamejo niti tisti, ki ga gledajo, kaj šele tisti, ki pri njem sodelujejo. V nekaterih »spodobnih« državah verjamejo, da so Bosanci bolj izjema kot pravilo. Mislijo, da oni ne bodo nikoli tako živeli. Verjamejo, da sami odločajo o svoji usodi. Čeprav je v njih že zdavnaj umrla vera v skupnost človeških bitij, še naprej verjamejo, da bodo pravila, sama od sebe, uredila življenje. Ampak mi nismo izjema, smo simptom. Pravila se spreminjajo s spreminjanjem paradigem – brez prepričanja tudi solidarnosti ni. Krvavi karneval se je do pred kratkim zdel tako daleč – zdaj pa so žice vse bližje. Bojte se tistega, čemur ste se doslej smejali! Burka je, to si zapomnite, smešna le, če jo gledate iz občinstva – zdaj pa ste na prizorišču.           

(prevedel Željko Perović)

Goran Simić (Bosna in Hercegovina), književni gost Lirikonfesta 2018

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)

 Lirikonfestovo podnebje 2018
Uradna razglasitev lavreatov Akademije Poetična Slovenija 2018 – XVII. Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2018)
Predstavitev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2002–2017)
E-antologija A Voyage Across Self-illuminated Planets / Potovanje po planetih z lastno svetlobo 
Lirikonfestovo spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije