Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič) 

LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018 / Refleksije (4)

Lahko nekdo, ki ni materni govorec, enako dobro prevaja v tuji jezik
in na kakšne izzive pri tem naleti?

MARUŠA MUGERLI LAVRENČIČ: Z BREGA NA BREG

»Ampak naj si bo v Benetkah ali na papirju, mostovi so edini načini premika v novo dimenzijo, zato da presežem angleščino, zato da prispem drugam. Vsak stavek, ki ga napišem v italijanščini, je majhen most, ki ga moram najprej zgraditi in nato prečkati. Pri tem sem omahljiva, a vendar me žene stalen, nerazložljiv impulz. Vsak stavek me, tako kot vsak most, vodi iz enega kraja v drugega. Pot je netipična, zapeljiva. Je nov ritem. Medtem sem se skoraj navadila.« (Jhumpa Lahiri: In altre parole)

Jhumpa Lahiri je večkrat nagrajena avtorica bengalskih korenin, ki piše v angleščini, leta 2015 pa je izdala svoje prvo delo v italijanščini, v katerem je opisala svojo izkušnjo »ljubezni na prvi pogled«. Že v mladosti se je zaljubila v italijanski jezik in z leti je s pomočjo učiteljev, slovarjev, italijanskih literarnih del in selitvijo v Italijo vanj prodrla do te mere, da je postal tudi jezik njene literature.

Čeprav je podoba prevajalca kot graditelja mostov med jeziki in narodi že precej izrabljena, bi prevajanje vendarle lahko opisali kot hojo čez most. Pri prevajanju v materni jezik je most kolikor toliko trden, tu in tam se sicer zaziba, vendar ima ograjo, katere se lahko ob vsakem močnejšem nihaju oprimeš. Nasprotni breg je včasih dokaj blizu, drugič nekoliko bolj oddaljen, tu in tam pa zavit v meglo, tako da se zdi neskončno daleč. Most je velikokrat povsem položen, spet drugič se vzpenja, včasih tako zelo, da se je treba vrniti na breg in vzeti zalet, če hočeš priti na drugo stran. 

Most, ki vodi v drugi smeri, iz maternega v tuj jezik, ni niti približno tako trden. Pravzaprav ga velikokrat sploh ni in takrat pred teboj zazija praznina. Če je nasprotni breg dovolj blizu, se morda lahko odrineš in jo skušaš preskočiti, vendar se ti poskusi velikokrat končajo s padcem v vodo ali celo globok prepad. Brvi, ki vodijo na drugo stran, so običajno tako ozke, luknjaste in majave, da moraš med hojo po njih z iztegnjenimi rokami loviti ravnotežje ali se celo plaziti po vseh štirih. Včasih med potjo omagaš ali pa ti zmanjka poguma, in takrat ti ne preostane drugega, kot da se obrneš in se vrneš na izhodišče. Nemalokrat potem tam tudi ostaneš, seveda dokler ne najdeš mesta, na katerem bo pot na drugo stran lažja.

Na drugi breg najlaže prideš takrat, ko si izhodišče, mesto, s katerega boš krenil, lahko izbereš sam. Paradoks hoje čez most pa je v tem, da je svet, ki ga najdeš na drugi strani, skoraj na las podoben prvemu. To pomeni, da enako diši, je enakih barv in enakega okusa, na enak način boža tvojo kožo, ima enak ritem, podobno zveni …

Maruša Mugerli Lavrenčič – Lirikonfestova lavreatka – Lirikonov zlat 2018
za vrhunske revijalne prevode poezije XXI. st./Rp. Lirikon21

Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest) 

 Lirikonfestovo podnebje 2018
Uradna razglasitev lavreatov Akademije Poetična Slovenija 2018 – XVII. Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2018)
Vabilo na Akademijo Poetična Slovenija 2018 – XVII. Mednarodni Lirikonfest Velenje (Vila Bianca, 30. in 31. maja)
Predstavitev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2002–2017)
E-antologija A Voyage Across Self-illuminated Planets / Potovanje po planetih z lastno svetlobo 
Lirikonfestovo spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije