Lirikonfestovo podnebje / od cvetenja do zorenja češenj (foto Žiga Zupančič)
LIRIKONFESTOVO PODNEBJE / SPLETNODEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE 2018
Refleksije (1) / »DRŽAVA BO UKINILA NAROD« (J. Kornhauser) – ZAKLJUČNA DELA V POEZIJI XXI. ST.
Umetnik = zadnji svobodni človek?
PETER SEMOLIČ: PESNIK IN SVOBODA
Občutek imam, da pojem svobode vse bolj izginja iz javnega govora, medtem ko se vse bolj uveljavlja pojem varnosti, čeprav sta pojma vsaj od Deklaracije o pravicah človeka in državljana dalje tesno povezana.
Zaradi izginjanja socialne države, terorističnih napadov ipd., je takšen trend na prvi pogled pričakovan in razumljiv, vendar le na prvi pogled. Skupaj z izginjanjem socialne države se nam namreč oži tudi prostor svobode, vendar pa se o slednjem skoraj ne govori. Lep primer tega je bodeča žica na naših mejah, ki naj bi bila tam postavljena zato, da nas obvaruje pred begunci, pri čemer pa se dejstva, da ta ista bodeča žica omejuje tako begunce kot nas, povečini ne omenja. Govor o varnosti je tako skupaj z nenehnim zastraševanjem prej stvar ideologije, ki legitimira uničevanje socialne države, kot pa posledica njenega izginjanja. Je stvar nadzora.
Nadzor danes sega praktično v vse sfere človekovega življenja, še posebej strogo je spet enkrat nadzorovan javni prostor oziroma to, kar je od njega ostalo. Če smo bili nekoč priče izbrisu iz javnosti nezaželenih posameznikov in družbenih skupin ali le-ti niso bili pripuščeni k javni debati, pa so danes izbrisana tako rekoč cela področja človekovega delovanja in misli, v prvi vrsti filozofija, humanistika, družboslovje in umetnost, torej tista področja, ki so zmožna graditi alternativne interpretacije resničnosti. Pri tem se politika poslužuje različnih mehanizmov, kot so stigmatizacija in birokratizacija iz javnosti izključenih področij, prekarizacija, zmanjševanje javnih sredstev za ta področja itd.
Priče smo cenzuri, ki ni tako očitna, kot je bila nekoč, ki pa je nemara v svoji nameri prav tako ali pa celo še bolj uspešna. Kot vsako cenzuro lahko tudi to ponotranjimo, kar se na ravni teksta kaže kot manira. Ali povedano drugače: pišemo »varne pesmi«, torej takšne, ki potrjujejo obstoječe stanje. S tem je poezija kot oblika erotizma, torej v svoji revolucionarni dimenziji, nevtralizirana.
Vendar pa na vprašanje, ali je pesnik še lahko svoboden, ki ga izpeljujem iz enega izmed izhodišč za letošnjo Lirikonfestovo debato »Umetnik = zadnji svobodni človek?« vseeno odgovarjam pritrdilno. Poezija je nepredvidljiva in nepredvidljiva je tudi za pišočega, pišočo. Nikoli ne vemo, kje in kdaj nam bo tekst ušel izpod nadzora, in v hipu, ko se to zgodi, prebijemo meje varnega in se znajdemo na odprtem, v svobodi. In če svobodo vgradimo v svoje vsakdanje življenje, potem o pesniku oziroma pesnici lahko govorimo tudi kot o svobodnem človeku ali vsaj človeku, ki teži k svobodi. Morda pesnikova svoboda ne odmeva več v tolikšni meri kot nekoč, še vedno pa je to svoboda in kot takšna nevarna za vsako uniformno družbo, tudi za to, v kateri živimo.
(Lavrica, 30. april 2018)
Peter Semolič – Lirikonfestov lavreat – velenjica - čaša nesmrtnosti 2016
za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus v XXI. st.
Čitalnico Pri pesniški duši ureja: Urška Zupančič (UVKF – Lirikonfest)
Lirikonfestovo podnebje 2018
Uradna razglasitev lavreatov Akademije Poetična Slovenija 2018 – XVII. Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2018)
Predstavitev Mednarodnega Lirikonfesta Velenje (2002–2017)
E-antologija A Voyage Across Self-illuminated Planets / Potovanje po planetih z lastno svetlobo
Lirikonfestovo spletnodebatno književno omizje 2018 – refleksije
