FESTIVALNE REFLEKSIJE (2): Samo Rugelj

22. LIRIKONFEST VELENJE (2023)

Festivalna tema: UMETNA INTELIGENCA, KAJ PA JE TEBE TREBA BILO!?
FESTIVALNE REFLEKSIJE lavreatov idr. književnih ustvarjalcev // DEBATNO KNJIŽEVNO OMIZJE

Sreda, 7. JUNIJA 2023, med 9.30 in 13.00 v Vili Bianca (Velenje, Stari trg 3)
Tema debatnega književnega omizja/Lirikonfest 2023: Umetna inteligenca, kaj pa je tebe treba bilo!?

Samo Rugelj (dobitnik književne nagrade »krilata želva 2023« za najboljši slovenski potopis (knjižno objavljen v preteklem letu): SAMO RUGELJ (Soncu naproti, UMco, 2022); foto: Borut Krajnc)

KDAJ BO ROBOT HODIL PO KRETI IN PISAL POTOPISE O NJEJ?

Bilo je poleti 2022, torej kakega pol leta pred tem, ko je v naše vesolje priletel računalniški program umetne inteligence ChatGPT, ki je razvnel domišljijo, saj je v očeh mnogih napovedal tudi popolno spremembo ustvarjanja besedil v zelo bližnji prihodnosti. Dokončeval sem svoj kretski potopis Soncu naproti in moje pisanje je bilo večkrat tudi tema domačih družinskih pogovorov. Mlajši sin, diplomant ekonomije, ki je v zadnjem obdobju kar nekaj časa posvetil raziskovanju umetne inteligence je, malo za šalo, malo zares, izrekel smelo trditev: »V naslednjih desetih letih bo tak potopis lahko napisal robot!«

Sledilo je moje začudenje: »Kako to misliš?«

»Preprosto,« je odgovoril. »V prihodnjih desetih letih bo tehnologija tako napredovala, da bomo lahko na podobno pot, kot sta jo prehodila vidva, lahko poslali robota, ki bo zmožen prehoditi taisto pot ter o njej potem napisati potopis s povsem enakimi značilnostmi, kot je tvoj.«

Prvi izziv je bil tehničen v smislu »prehoditi to pot«. Priobalna pot, po kateri sva se hodila na Kreti, je samotna, tehnično sicer nezahtevna, a vseeno izjemno razgibana, polna vzponov in spustov po strmih skalnatih pobočjih. Roboti današnjega časa za zdaj še niti približno nimajo sposobnosti, da s samooskrbnim napajanjem premagajo tako pot, jo v resnici »prehodijo« ter ostanejo nepoškodovani in še naprej v funkciji delovanja. Dvajset in več kilometrov dnevno po neprijaznem terenu je nekaj, kar za zdaj tehniki ostaja nedosegljivo. Bo tako tudi še čez deset let? Mislim da.

Seveda je sin poskušal z bližnjicami. Je treba to pot res prehoditi? Da, res. Ali ni dovolj, da bi preletel dron, ki bi natančno posnel naravo, drevesa, kamenje, ljudi in na ta način tudi ustrezno »podoživel« ter dobil osnovo, da jo zapiše? Ne, to ni enako. Ali bi morda zadoščali kar satelitski posnetki? Seveda ne. Vse te predloge sem kategorično zavrnil in rekel: če se že gremo to igro, potem mora ta novodobni tehnološki čudež to pot prehoditi prav enako, kot sva jo midva.

Drug vidik je bil seveda samo besedilo. Sin je zatrdil, da je napisati popotniško vsebino dokaj trivialno: računalnik bo pač pogledal po svetovni bazi vseh zapisov o tej poti, malo premešal, dodal nekaj svojega, pa bo. A tudi s tem se seveda nisem strinjal. Kot prvo sem mu povedal, da o tej samotni obalni poti ni kaj dosti zapisanega, še posebej ne o delu, ki se imenuje kraljevska etapa in ki v (pred)poletnem času zahteva res utrjenega pohodnika. Celo več: nekaj popisov kretskih poti je ta specifični del celo izpustilo, saj ga avtorji pač niso prehodili. Spet drugi, ki so to morda popisali, pa svojih knjig (še) nimajo objavljenih v elektronski obliki, zato so ti podatki za morebitno svetovno podatkovno bazo, iz katere bi črpal robot, za zdaj nedosegljivi.

Tudi težave, ki sva jih doživela na poti, od vročine, žeje pa do utrujenosti, so nekaj, kar bi robot le težko avtentično poustvaril. Kako bi popisal to, da mu je vroče? (Na sebi bi imel termometer, ki bi ob določenem dvigu temperature zagnal alarm, je odgovarjal sin). Kako bi ubesedil resnično žejo, ne kot nekaj, kar bi prepisal iz človeških popisov tega občutka, temveč kot nekaj kar je, seveda na robotski način, občutil tudi sam (tule sin ni imel kakega odgovora). Kako bi napisal kaj o utrujenosti? (Tu je sin spet prišel s svojo verzijo o tem, da bi se to robotu porodilo ob dejstvu, da mu je odstotek baterije padel pod določeno raven.) Kako bi robot popisal vzhičenost in vseh lepih čustvih ob naravnih lepotah med potjo? (Brskal bi po bazah za primernimi odlomki, je rekel sin, vse to sem kategorično zavračal, saj sem želel avtentično robotovo izkušnjo.) Kako bi popisal plavanje v sveži morski vodi po celodnevni hoji? (Slana voda bi bila za robota kar huda preizkušnja.). Na nekatera od vprašanj je sin odgovarjal bolj tehtno, na druga manj.

Po približno polurni diskusiji, ki je odprla mnoga vprašanja, sem predlagal naslednje: »Če si prepričan, da bosta robot in umetna inteligenca tega res sposobna v desetih letih, potem predlagam, da natančno določiva parametre, ki jih bomo ocenili poleti 2032, da bomo potem lahko ugotovili, kdo ima prav. Da bo šlo bolj zares, sem predlagal, da vse skupaj oblikujeva v obliki stave.
»Kaj bova stavila?«

Čez deset let boš že imel redno službo, tako da mora biti ta stava kar resna. Še posebej, ker izzivaš tudi mene kot avtorja in ustvarjalca,« sem rekel.

»Torej?« je vprašal.

»Dve povratni karti do Sydneyja ali pač kje želiš,« sem rekel iz glave.

Žena Renate ima namreč zelo rada Avstralijo in si že dolgo spet želi tja.

»To je pa kar visoka stava,« se je za ušesi popraskal sin.

»Če si prepričan v to, kar trdiš, boš to z veseljem sprejel, saj boš dobil dve atraktivni karti. Lahko si izbereš tudi kak drug kraj, premisli in javi« sem odvrnil.

Od tega pogovora je minilo skoraj leto dni. Stava še ni sklenjena.
Umetna inteligenca je nedvomno vsak dan sposobnejša. A tudi njeni veliki zagovorniki za zdaj nanjo pri takih rečeh, kot je pisanje izvirnih potopisov, še niso pripravljeni staviti realnega denarja.
Zato verjamem, da bo nagrada krilata želva za najboljše potopise tudi v prihodnosti še naprej podeljena njihovim človeškim avtorjem.