LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (11): IVAN DOBNIK

Nekaj misli na temo festivalno-debatnega književnega omizja (literarno papagajstvo in babilonsko (z)mešani književni žanri v slovenski poeziji …)

Pesniško ustvarjanje v slovenskem jeziku se je po letu 1991, torej z rojstvom slovenske države, začelo polagoma razvojno intenzivirati ter hkrati z drugimi literarnimi žanri naraščati tudi v količinskem smislu. S številkami se ukvarja statistika in knjižni trg, z vsebino pa bi se verjetno morala kritika in literarna teorija. Toda kako slediti ustvarjalni eksploziji v poeziji, če bi se osredotočili samo na zadnje desetletje med 2015 in 2025? Nadvse vmesno je vprašanje o »literarnem papagajstvu in zmešnjavi žanrov«, če zgolj v blagi obliki povzamem drobec letošnje teme književnega omizja. Ker je literarna kritika bolj ali manj kapitulirala, izgubila avtoriteto in kredibilnost, je prostor za razcvet samooklicanih literarnih genijev zdaj na široko odprt. V poeziji se je zgodila »instrumentalizacija poezije«, za katero mislim, da je zdaj izrazita bolj kot kadar koli prej, saj smo se znašli v popolnoma spremenjenih družbeno-političnih svetovnih okoliščinah, vključno z ekološkimi. Na takšno specifično situacijo poezija kot ustvarjanje z besedno umetnostjo odreagira silovito: tako na emocionalnem kot intelektualnem nivoju. A tesnobna izkušnja posameznika in iskanja rešitev iz labirintov nemoči samote sredi neznosnega hrupa in histeričnega preobilja informacij, kjer vsi govorijo in nihče več ne posluša, je pripeljala do deformacij tudi na področju pesništva, kar se kaže v upadu kakovosti objavljene poezije. Nič ni narobe, če je posamezniku pisanje poezije psihoterapija in mu omogoča preživetje, saj je tudi to v najgloblji naravi poezije, problem pa nastane, ko je takšen posameznik hkrati prepričan, da je napisal izjemno umetniško delo in terja zanj literarna priznanja. Aktualna slovenska pesniška scena se nagiba k angažiranosti in parcialnim trendom, da bi vzbujala pozornost ter bila razumljiva, komunikativna, v dialogu s ciljno publiko. V tem smislu se prične poezija spreminjati v sredstvo (instrumentalizacijo) za doseganje nekega cilja in izgublja avtonomijo iskanja univerzalnih, skupnih in temeljnih človekovih odgovorov na krize, s katerimi se sooča naša planetarna civilizacija. A nekateri pesniki se nikakor niso odrekli transcendenci, univerzalnosti, kozmičnemu ali metafizičnemu, poetičnemu v poeziji. Mutacije in hibridi v poeziji prinašajo tudi svežino izvirnega in obliko neponovljivega. Svetlobo poezije, kakor koli že zaniha v globoki noči, pa potrebujemo v tem času bolj kot kdaj koli. Kadar sta ogroženi senzibilnost posameznika in njegova svoboda, njegov mir, njegova tišina in brezčasje, zažari presežna moč poezije, njena avra razpre metafore poetičnega v jeziku in ga varuje.