LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (12): KLARISA JOVANOVIĆ

O prevajanju (zlasti) poezije

Čeprav me vznemirja vse, kar je povezano z leposlovjem – tako pisanje kot prevajanje –, se bom tokrat osredotočila na slednje: na pričujoči festival sem namreč povabljena kot prevajalka poezije dveh črnogorskih pesnikov: Pavleta Goranovića in Tijane Rakočević.

Vsak prevod je nedokončana zgodba/delo, ki šele nastaja (work in progress). Toda prej ali slej je treba postaviti piko – nato pa se muke in skušnjave, primerljive s tistimi, ki so trpinčile svetega Antona, še ne končajo, nasprotno, vse bolj se razraščajo. Besede in besedne zveze, ki mučijo prevajalca, mu ne dajo miru niti v spanju. Sem se preveč oddaljil od izvirnika? Sem upošteval notranji ritem in zamolke? Sem bil kos besednim igram? Kaj pa zvočnost? Prispodobe? Vzdušje? Sobesedilo? Kako se spopasti z aluzijami, ki so bralcu izvirnika razumljive, ker gre za kulturni kontekst, bralcu prevoda pa ne bodo, ker bi mu bile tuje? In kaj z rimami? In z metriko nasploh? Da rimane pesmi praviloma prevajamo z rimami, to vemo – toda rime so se v veliki meri izpraznile in nekatere rimane pesmi, ki se berejo in zvenijo v izvirniku lepo/zračno, vedro, turobno, igrivo, potrto, v novih (prevedenih) rimah zvenijo poceni, lajnasto, stihoklepaško … Ko sem v najhujši dilemi, se vedno vprašam: ali bi se slovenski pesnik, ki da kaj nase, tako izrazil? Če je odgovor negativen, prevedeno izbrišem in iščem/glodam, vrtam naprej. Z zvestobo lahko opletamo v nedogled. Sama zvestoba, skorajda dobesednost, je zaželena samo v prevodih tehničnih besedil, sicer pa tovrstno prevajanje že prav lepo opravi UI (ki je pri prevajanju poezije zelo nebogljena). Prevajanje je presajanje rastline v tujo prst (velja tudi za prevajanje proze) – in v tuji prsti bo rastlina drugače uspevala kot v domači. Meta, ki sem jo nekoč prinesla iz Grčije, je imela na Gorenjskem veliko nežnejši vonj … Prevajalec pač znova pove, na svoj način, kar je povedal že pesnik v izvirniku. Če prevod utripa tako intenzivno kot izvirnik, potem je prevajalec (dokaj) uspešno opravil svoje delo. Na koncu se vedno vprašam, ali sem izvirniku nemara prizadela škodo. Če mu je nisem, si malce oddahnem. A nikoli povsem …