LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (6): JOŽE ŠTUCIN

Pesem in jaz, pesem in ono

Papagajstvo, beseda, ki mi je takoj padla v oko. Biti papagaj je krasno, je lepa žival, tudi pametna. Imeli smo skobčevko, znala je govoriti. Ker ji je bilo ime Čipko, se je večkrat zanalašč zmotila in rekla »pičko«.

Pesem sem jaz in pesem je bila naša papiga. Drug od drugega smo se učili govoriti. No, pisati ni znala, ali pač, le da nismo opazili.

Moja pesem pride od mene, pade od mene, lahko tudi zaradi papige, ki je bila zelo komunikativna, porodi se mi nekje v telesu, duši, srcu, kaj pa vem, kje, je moja, lahko tudi povezana s kakšno drugo pesmijo, nehote, že besede so nam skupne, a na koncu vendarle romantično lahko zavzdihnem – oh, moja pesem!

Potem nekega dne pride pismo. Prijateljica, žena od pesnika-prijatelja, kar na prvo žogo reče: »Kaj se vidva mučita in matrata pisati pesmi, lejta tole, umetni inteligenci sem dala preprosto nalogo, nič nisem kradla, vzela sem samo naslov ljudske pesmi Jaz pa grem na zelene travce, pa mi je spesnila take lepe verze:

SMARAGDNA POLJA

Odidem tja, kjer tišina poje,

onkraj sveta, kamor hrup ne zmore,

kjer sončni vetri nežno dihajo,

in sanje z regrati odplavljajo.

Za mano svet počasi bledi,

v senci trav se senca izgubi,

tu ni bremen, ni ur, ni skrbi –

le mir na smaragdni poljani spi.«

In me je usekalo, jaz in ono, resnično in poresničeno. Boj bo hud, boj bo tak, kot ga je napovedal že Simon Gregorčič: »... oh, bitva vroča, tod sekla bridka bodo jekla.«

In dodam: kresal se bo jaz z onim, vidno z nevidnim, človek z »božanstvom« in bo tako, radostno pomislim, kot je bilo tudi do sedaj – pesnik se bo boril s samim seboj!