LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (5): TATJANA PREGL KOBE

Babilonsko (z)mešani književni žanri

Moja krajša refleksija na témo o babilonsko (z)mešanih književnih žanrih se nanaša na poezijo, ki jo poznam v najširšem pomenu besede. V stremljenju po presežnem ter v želji, da poezija seže dalje kot do peščice bralcev, ki jih običajno imajo pesniške zbirke (ne le v Sloveniji), osnovane na izpovedi, kjer prevladuje subjektivno doživljanje, šelestenje jezika in hrepenenje po intimni lirski pripovedi, temelji želja po radikalni drugačnosti.

Eden izmed načinov ne le subjektivnega nizanja verzov v iskanju poetičnosti in v čakanju na lastno razsvetljenje je skozi izjave izbrancev ubesedeno pesnikovo stanje duha, njegov filozofski pogled na svet. Poleg menjav forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi in filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno.

Pesniške zbirke so (v kontekstu mešanih žanrov) lahko sestavljene iz intimno poetičnih in stvarnih zapisov, ki se že na zunaj oblikovno kažejo kot hibrid z lirično zasnovo urejene poezije in zapisov v svobodnem verzu. V njej je razpoka med duhom in telesom nakazana z načinom gradnje: pesniški zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Lirski subjekt lahko povsem legitimno uporablja besede, stavke in citate tudi v tujem jeziku, ki se kot del njegove pesniške vizije tihotapijo med njegove verze.

Knjigo pesmi lahko zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. S poetičnim jezikom zapisana kompleksnejša umetniška dela predstavljajo poezijo kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva, narave ter razmišljanj o stanju sveta in poeziji.

Drugačna pesniška zasnova knjige lahko temelji tudi na obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, ki v bralčev razmislek pritegne širok nabor tém. Tu je na mestu vprašanje, kako tènka je meja med poetično zapisanim kratkim proznim besedilom in klasično zapisano kratko zgodbo.

Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot preizpraševanje o presežnem, praznini, svobodi ali smrti razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je največkrat mogoče v njem uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, pri čemer poezija nikakor ne sme preseči meje družbenega aktivizma.

Ne glede na žanr je poezija vselej posameznikova lastna pot v neznano.