LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (20): TONJA JELEN

Zakaj in kako se posnema (uveljavljeno) poezijo

Ko se znajde pesnik ali pesnica kot osrednja in prelomna figura v času na presečišču poezije, ne more mimo tega, da veliko novih pesniških glasov sledi temu – torej njenemu ali njegovemu – načinu pisanja. Ali je to naivno papagajstvo? Gotovo, bi lahko rekla. Ampak obstaja en sam argument in to so začetki pisanja neke nastajajoče avtorice oziroma nastajajočega avtorja, ki bi lahko samo papagajstvo pojasnil. In ne zagovarjal. Namreč nekdo po navadi začne pisati prav zato – ali pa naj bi – ker obožuje poezijo, branje, šele nato pride pisanje (ali pa je to samo moj pogled). Če ga vse skupaj močno prevzame, je to prav zaradi določene poezije, ki jo bo v velikem zamahu ne zavedajoč »posnemal«, rabil.

Literarna kritika se rada obregne, da se neka/določena obravnavana pesniška zbirka sklicuje na posamezne pesniške glasove, da je močno podobna temu in onemu načinu pisanja. Kolikokrat so vsaj prvenci označeni tako – bili so časi Prešerna pa veliko časa Zajca, Strniše, Makarovič, Mozetiča – če naredim veliko posplošitev. Ali pa poezija Walta Whitmana, če razširim meje, ki nagovarja »njegove« brate in sestre v njegovih verzih. Ali ni mogoče Peter Kolšek nakazal prav na to v spremni besedi v Nevihti sladkih rož (Študentska založba, 2006), ko je pisal o murnovski in prešernovski strukturi vsakega izbranega in izbrane v tej izjemni antologiji slovenske poezije 20. stoletja? Kaj pa npr. pesniška zbirka Ane Pepelnik Pod vtisom (LUD Šerpa, 2016), ki govori s premišljeno izbranimi verzi poezije, ki je bila izdana in je omenjeno pesnico močno prevzela in navdušila. Jo nagovorila. Ne bi rekla, da je to ravno posnemanje poezije, ampak gre za eno od možnosti, kaj vse lahko počnemo s poezijo. Kako jo lahko napišemo, katere različice lahko vse uporabimo in se z njimi tudi igramo. Jih preigravamo, vendar pri tem poezijo še vedno dojemamo kot nekaj mogočnega in resnega. Ker poezija je ne nenazadnje delo, ni samo izraz nabranih čustev – pa naj bo to jeza, bes, navdušenje – kar koli že. Je tudi močno poznavanje jezika in samih okoliščin, kako in zakaj se določen umetnik in umetnica izraža na svoj način, ki ga nato več kdo smelo uporablja.

Kaj in zakaj ga je treba posnemati in ne nujno poznati njegovih prvinskih slogov, je temeljno vprašanje tudi za razvoj poezije. Vsak pesniški glas se išče, vsak glas naj bi se našel. Izumil svoj slog in ga izmojstril. Ne gre drugače. To je osnovna naloga poezije. Je poslanstvo. Mogoče je papagajstvo samo odskočna deska, čeprav je bolj znak nekega navdušenja ali uhojena pot. Mogoče celo »ziheraštvo«. Zato ga ne zagovarjam, ga pa poskušam razumeti. Verjeti je treba v poezijo, izraz na novo izrekljivega, nečesa, kar tli in se razlije po vsem na novo. Da pretrese in se vrti naprej. A že tu se zazankam, saj s tem dajem možnost posnemanja. Naj teče in se ne ustavlja in zastane. To je možnost razvoja pesniške rasti. Samo na ta način.