LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET: IVO STROPNIK

[... namesto refleksije dvoje lirskoslovarskih gnezd ...]

pajčevina – Si splaval iz plitve reke naravnost v parlament? Si pozabil na prijatelje ribiče? Na naše prazne mreže, ki niso lovile ničesar, razen časa, in ulovile največ?

In zdaj boš dirigiral morjem in rekam? In nam jih izsušil? Ti srce še varuje luskasta koža? Se te obvarujemo v praduhu in oklepih želv? –

Ker si mali človek, ali stopiš na gajbico krompirja ali se povzpneš na točilno mizo, da se lahko sploh slišno in opazno pogajaš z nami – mrčesom?

Ne vidiš velikega črva, kako beži pred teboj po zapajčevinjenem križu navzdol?

– (Od anusa do želve, 2020)

* * *

á – A ima poezija več vprašanj kot odgovorov? A še sploh ima vprašanja? A sploh še ima odgovore? A še sploh je in ima smisel?

A je že rekla amen? A je v njej še kaj Samse – orjaške žuželke? A preko nadangela razodeva še kaj nejasnega? Ha? Ha? Ha?

Ali kobila ali žrebička? Ali beseda ali pripomnjena besedica? Ali vprašanje ali podvprašanje ali vprašujoč odgovor? A – kot abderitska abeceda? Ž – kot žveplasta žalost?

A vmes pa kar slovar melanholije, brez ljubice radožive?

– (Od anusa do želve, 2020)