LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (3): PETRA BAUMAN

Prešernov kompleks

Poezija. Zanjo te nihče te prosi. Nihče je od tebe ne pričakuje. Poezija ni kot cerkveno občestvo, kjer so veseli vsakega novega člana. Ravno obratno. Pa vendar jo pišeš … Pesnica, pesnik, ker … Ko svet prvič ugledaš skozi pesniške oči, poti nazaj več ni.

Ko sem prvič v življenju prebrala pesmi grškega pesnika Odiseasa Elitisa, sem takoj vedela, da kaj takšnega še nisem prebrala. Bilo je izvirno, unikatno, aromatično, boleče lepo, pred mano je vstal novi svet, zadelo me je v pleksus in v vse, kar v človeku lahko čuti in razume … Bilo je prosojno, odmaknjeno, hkrati pa je bilo kot jezik, ki postaja kot moj materni … Z vsako besedo bolj … Imelo je tisto, na kar čakam v poeziji in vem, da je, šele ko se zgodi – himničnost (slovesnost) in ljudskost. Šumeč, svež jezik domišljije – novi svet in nekaj prastarega, kar je poznal najbrž že prvi človek.

Ko je leta 1911 na Kreti rojeni Odiseas Elitis leta 1979 prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je dejal: »Čudno se počutim, ne ravno dobro. Priznanja so nekaj, kar nas usmerja zoper nas same in potrebna je velika moč, da ohranimo razdaljo. Rad bi verjel, da je švedska akademija s svojo letošnjo odločitvijo želela počastiti v moji osebi grško pesništvo v njegovi celovitosti. Prav tako bi rad opozoril svetovno javnost na tradicijo, ki se znotraj zahodne civilizacije neoskrunjena nadaljuje od Homerjevih časov pa vse do danes.«

Ko je bil Elitis star 18 let, mu je v roke prišla knjiga francoskega nadrealista Eluarda Capitale de la Douleur. Pesnitve so ga prevzele. To je bilo pet let po objavi prvega nadrealističnega Bretonovega manifesta.

Tukaj sem pri prvi tezi tega razmisleka – navdušenje, navdih, prevzetost nad ustvarjalnostjo koga drugega nikakor ne pomeni plagiatorstva, ne pomeni izgube lastne pesniške avtonomije, lastnega jezika, pomeni nek svet, v katerem bomo šele lahko našli in oblikovali svoj izraz, sprožilni moment, morda dolgo iskano oblačilo, v katerem se bomo šele zmogli z dobrim občutkom gibati horizontalno in vertikalno po Zemlji, po življenju. Poglejmo, kaj je povedal sam Elitis: »Nenadoma me je osupnila možnost prilagoditve nadrealizma dolgotrajnemu, bogatemu in gibkemu grškemu izročilu. Veliko je vidikov nadrealizma, ki jih ne sprejemam …« In pristavlja, »da je nadrealizem v svoji protiracionalistični naravi pomagal, da smo izvedli nekakšno revolucijo…hkrati je vseboval nadnaravno prvino za novo abecedo, s katero smo se lahko izrazili.«

Elitis torej ni zanikal vse tradicije, debele plasti pred njim pišočih pesnikov in drugih ustvarjalcev (med drugim se je v Franciji družil z Ungarettijem, Picassom, Matissom, Giacomettijem itd.), kljub temu oz. prav zato je v svoj pesniški jezik, katerega temelj je nekakšna čistost in nedolžnost, vnesel revolucionarne sile, ki jih je usmerjal v svet, ki je zmeraj nesprejemljiv za pesnikovo zavest. Njegove pesniške kreacije, v katerih koplje po svojih sanjah, po najglobljih plasteh človeške stvarnosti, po svojih čustvih, izgorevajo v smeri tega, kar dotlej še ni bilo preizkušeno, k svobodi nasproti vsakršni oblasti … K (prosto po Šalamunu) vstajenju besed, sporočil in konec koncev sveta.

Kako bralec ve, da poezija Elitisa ni plagiat? Kako to ve za Daneta Zajca, za Tomaža Šalamuna, za Eriko Vouk, Svetlano Makarovič, kako to ve za vse, ki prebivajo v slovenskem kanonu, in za vse tiste obrobnike, ki nosijo nikoli prodane izvode svoje poezije v plastični vrečki in jo ne brez sramu, a kot svetinjo in edino premoženje ponujajo mimobrzečim … Tiste, čigar verze bo morda zares prebral en sam človek in vedel, da prihajajo hkrati od človeka in od stvarnika – naravnost k njemu in zanj?

To bo vedel, ker se ljudje z leti naučimo prepoznavati velikodušnost in nepreračunljivost. In prav ti dve kategoriji morata stati v temelju, v srčiki vsakega pesnika. Pesem, ki nastane na tej podstati, ima poseben lesk, ima posebno avro, ima v sebi skrivnost o kamenčku ali nikomur vidnih bitjih, o čemer ti na uho v največji zaupnosti zašepeta otrok … Ima obliko drobne škatlice, ki jo ima otrok ves čas pri sebi, jo stiska k sebi in gladi, saj mu predstavlja hišo, letalo in najboljšega prijatelja, ima strukturo peščenega gradu, v katerem bi najraje živeli, a vanj ne moremo zagaziti, ker vemo, da je iz peska, krhek, uničljiv ob prvem močnem vetru in valu, zato se moramo zanj pomanjšati.

Poezija je zame punk pozicija, odmaknjen, oglušujoč krik z roba, ki zmeraj sega onkraj centrov, onkraj teme in zla, onkraj centrov moči, tja, »kjer mirno jadra ptica in se zagledaš v očeh nomadskega otroka«. Punk je zmeraj v nasprotju z avtoriteto in ne preostane mu drugega, kot da se odene v posebno estetiko, lepoto, ki jo raztrga in kriči – ni me težko videti, ni me težko obsoditi, kažem se vam s človeškim, a arhitekturno preobraženim in preoblečenim telesom.

Pesem, ki ni plagiat, v sebi ne nosi napora. Da, res je, nastala je na trdih blazinah, a naenkrat pred nami leži na mehkih. Občutek imam, da mnogo sodobne poezije v sebi nosi preveč truda, napora, želje po fasciniranju občinstva z bravuroznimi idejami, zasuki, poznavanjem zgodovine, mitov, imen drugih pesnikov. Menim, da poezija, ki potrebuje preveč citiranja drugih avtorjev, kaže željo po enačenju z njimi. Nič ni narobe, če denimo v pesmi omenimo kakšnega avtorja ali mu posvetimo kakšno pesem, vendar je ta led zelo tanek, saj ta omenjeni ni več v službi pesmi, ampak je pesem naenkrat v službi tega, ki mu pesnik poje glorijo. Ali to daje pesmi poseben sijaj, vrednost, poznavalskost? Spomnimo se, kaj je rekel Tesla (tukaj seveda moram citirati genija), da ne obžaluje, ker so mu ukradli ideje, ampak to, da nimajo svojih.

Menim, da je pesnik, ki se je dvignil iz klišejev poezije in stoji pred praznino svojega lastnega jezika, vreden več kot nekdo, ki posodo, iz katere bo zajemal, preveč napolni oz. jemlje iz nje bron, srebro in zlato, mozaike, cerkve, znane obraze in še pavja peresa po potrebi. Bolje je, kot pravi Roberto Benigni v vlogi učitelja poezije v filmu Tiger in sneg, da naj pesniki raje pišejo o radiatorjih in odhajajočih vlakih kot pa denimo ljubezensko liriko, preden napolnijo 80 let.

Menim, da je v pesmi treba začutiti posebno obliko tanke, a vendar niti, s katero se pesnik vpenja v ta svet, in da je pesem posledično edini možni svet, v katerem ta lahko (pre)živi.

Takšna pesem bo morda res kot rešilna vrv, spletena iz tega, kar ima pesnik na voljo, še najbolje iz pajčevin ali človeških las … Potem bomo tej pesmi verjeli, nas bo presunila njena lepota, njeno nihanje med biti in nebiti, njena gibka pot, ki vselej nekam pelje.

Rada imam pesnice in pesnike, ki so svojo poezijo zvedli na prostor človeške enakosti in ta kategorija je osamljenost. A ne ta jamrajoča, lastno usodo preklinjajoča … Preko nje, preko resnične človeške osamitve, preko tega duhovnega napona lahko segne ven človeška roka, ki ji bo bralec želel ponuditi svojo.

Da kaj takšnega prepoznamo, se lahko zanesemo le na svoj lasten človeški inštrument, na svoja izkustva, na intuicijo, na drhtenje, ki je nalezljivo enako kot smeh in jok.

Ko pri pesmi občutimo nekaj elementarnega, četudi je majhno, krhko, drobno ali pa orjaško, bravurozno in tako rekoč liturgično, potem vemo, da pesem ni plagiat, ker govori o nas samih. Tako kot ljudje o sebi govorijo podobne stvari, tako bi enako lahko dejali za avtorje in avtorice poezije, saj ni teme, ki bi lahko bila nova. A seveda ne gre za to. Tudi novi stol, ki ga bo jutri oblikoval nekdo na Japonskem, bo še vedno stol, na katerem lahko sedimo. A kakšen bo ta stol, v čem bo nov, drugačen, svež, neponarejen, neprepisan?

Menim, da bomo v vsaki izvirni pesmi najprej prepoznali nekaj, kar smo vsi prejeli kot dediščino. Najprej in če ne drugega – jezik – človeško nesnovno dediščino. Da. Če ne drugega, ta skupni jezik, ki kljub vsej abstraktnosti in navidezni nerazumljivosti nosi neke pomene, neko sopostavitev besed, ki bodo tvorile pomen. Jezik je duhovni dosežek prednikov, ki ga vsi dobimo v dar brezplačno.

A kako ta jezik izviti iz vpliva prednikov, da bo v našem pesnjenju nov, svež, še nikoli slišan in doživet?

Recimo, da tudi v poeziji obstaja nekaj takšnega kot tabu incesta. Recimo, da je tudi v poeziji treba razrešiti Ojdipov kompleks. Morda bi ga lahko poimenovali Homerjev ali Sapfin kompleks. Ali – ker smo v Sloveniji – Prešernov kompleks.

To pomeni, da se v toku svojega pesniškega življenja, najbolje že kar takoj na začetku, pesnik mora izoblikovati do te mere, da je sposoben ustvariti mejo, preko katere ne samo da noče, tudi ne more stopiti.

Če to stori, če krade verze, načine in ideje nekoga drugega, pomeni, da ima Prešernov kompleks in da spretno ribari v morju poezije in iz nje po potrebi jemlje zdaj mečarico, zdaj skata, zdaj navadno sardelo.

Seveda ni nič narobe, če bo iz morja vzel točno te vrste rib, edina razlika je, da je točno te ribe pred njim nekdo že polovil, jim odgriznil plavut, postrgal luske ali jih s kaveljčkom v grlu spustil nazaj … Lahko vzame torej enake ribe, ne pa istih, kajti na že polovljenih (in vrnjenih v morje) bodo znaki uporabe, obrabe, zato bodo manj okusne.

V človeški naravi je imeti, kar ima drugi, biti, kar je drugi, biti deležen občudovanja, ki ga je imel drugi, in kar je vseh teh silno neprijetnih patologij človeškega značaja. Človek bi za te visoko vrednotene dobrine storil domala vse. Zato ima slehernik, še posebej pa pesnik, nalogo, da občuduje drugega, da se napaja s svetom vse ustvarjalnosti, ki buhti okoli njega, a hkrati znotraj tega, znotraj sebe trmasto neguje željo po svoji izvirnosti, po tistem nikomur in še nikoli enakem, kar mu je dano z rojstvom. Po lastni, trilijonti, a še nikoli slišani pesmi o ljubezni.

Za konec samo še dve metafori.

Ali ste kdaj že poskusili ponarediti podpis koga drugega, recimo staršev? Če ste dobri, potem veste, da ponaredka ne bo nihče prepoznal. Razen nekdo, ki bo, četudi ne pozna originala, opazil pregrobo potezo, ki skoraj raztrga papir na začetku, tresočo strešico, neprepričljiv zavoj ali premalo pritisnjeno zadnjo črko.

In druga: Spomnimo se, ko smo se kot otroci prvič v življenju učili delati preval naprej. Najbrž so ga vsi ljudje na svetu pred nami že naredili. Poleg hoje je to denimo eden najosnovnejših človeških gibov. In saj veste – po hoji prepoznamo človeka tudi zelo od daleč. Preval – najprej počep, potem rahlo usločenje hrbtenice, roke naprej, dvig trupa in kotaleči se premik, po katerem pristanemo v isti poziciji kot na začetku.

Je naš preval enak kot od ostalih? Je, a vendar nobenemu enak. Ker naše telo ni enako drugemu. Ker je resnica v detajlih.

Ker je v vsako izvirno pesem vtisnjeno tudi telo. Telo, ki ni popolno. Telo, ki živi samo v sedanjiku, telo, ki samo na sebi lasten, neponovljiv način noče, niti ne more ničesar skrivati. Telo, ki naredi preval, ki gre, ki hodi. Ki je tukaj zato, ker druge izbire nima. Telo, ki niti noče vedeti zase. Telo, ki samo naredi, kar mora narediti.

In to – telo, ki je snovno, popolno v svoji nepopolnosti in vtisnjeno v pesem – je poleg nesnovnega jezika, nekega novega sveta, zmeraj tisto, kar me prepriča k izvirnosti poezije.

P. S. Rada imam poezijo, pri kateri pozabim na avtorja/avtorico, sploh me ne zanima, kdo jo je napisal, kar se mi zdi najboljši znak, da je pesnik v resnici iz pesmi izstopil, iz svojega velikega, strašnega jaza, ki stopa na oder po aplavz, še preden je napisal prvi verz. Poezija je resničen fenomen, saj kljub milijonom pesnikom po vsem svetu doslej še zmeraj ni izgubila svojih neslutenih zmožnosti rabe jezika za svoja molčanja, šepetanja in orgije. In to je resnično lepo.

P. P. S. Če je material za mojo pesem hlod, iz katerega tesam, potem je pesem iz majhnega dela tega hloda, a odmet hlodovine je veliko večji, kot je bil prvotni hlod.