LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (9): ZORAN PEVEC

Literarno papagajstvo ter orfejsko in babilonsko (z)mešani književni žanri v slovenski poeziji

Poezija je eden od tistih načinov našega bivanja na tem svetu, ki nas bistveno zaznamuje in išče naš pratemelj. Podobno, kot meni za mite Igor Škamperle, najbrž velja za poezijo, namreč, da je nekakšna abeceda sveta, saj »beleži naše strahove, tesnobe, ljubezni, sovraštva, dobro, zlo«, a po drugi strani tudi povsem navadne vsakdanje stvari, a seveda na pesniški način.

Zato na eni strani lahko govorimo o družbenem angažmaju poezije, s katerim presega algoritem neoliberalizma, postindustrijske družbe in semiokapitalizma. O tem razmišlja in piše Franco Berardi, pri nas pa Nataša Velikonja (pa še kdo), ki zaznamuje feministični aktivizem, med drugim navdahnjen tudi s teoretičarkama Audre Lorde in Monique Wittig.

Ob tem pa nekateri literarni teoretiki in pesniki govorijo o tako imenovani antropološki redukciji poezije in reduciranje sebstva na fizikalno-socialno in predmetnozavestno resničnost. Brane Senegačnik tako razmišlja o sociološki, semantični in kognitivni redukciji poezije na popredmetenje in zgolj objektivizacijo sveta.

Prav zato ali tudi zato verjetno v zvezi s poezijo lahko izpostavimo razmišljanje o prednamskosti, mističnosti, transcendentnem in metafizičnem. Iskanje prapočela, arhetipa, predrefleksijskosti in našega izvornega cogita ves čas ostaja znotraj nedoumljivosti, pa vendarle prav s poezijo prihaja na plano. Zato lahko s Semjonom Frankom rečemo, da »nedoumljivo in nerazumljivo tvori naše avtentično bistvo«. V takšni pesniški izkušnji se čutimo osvobojeni predmetnosti in zgolj imanentnosti tega sveta.

Govorimo torej lahko o angažirani poeziji na eni in o transcendentni poeziji na drugi strani. Najbrž prava poezija potrebuje oboje, zato tukaj ne bom analiziral ne enega ne drugega pristopa, četudi je videti, da so pri nas predstavniki obeh v nekakšnem stalnem medsebojnem antagonizmu. Pomembno se mi namreč zdi, da je poezija napisana kvalitetno, da je inovativna, posebna, da ni šibka itd.

Vse kaže na to, da so se sodobni pesnice in pesniki večinoma odločili za bolj osebne, obenem pa zelo različne pristope k poeziji. Tako Irena Novak Popov piše o »samodoživljanju jaza skozi druge, o pesniškem prikazovanju različnih identitetnih ter časovno-spominskih vprašanj, o mobilnosti, a tudi o globalnosti, o odzivih na družbena, politična in civilizacijska vprašanja. Ob tem je pogost refleks navidezne svobode, realne nemoči v omejitvi na zasebnost, dialog v obliki intertekstualnosti in tujejezičnih vrivkov ipd.« Tako profilirana osebna poetika lirskega subjekta je dostikrat nemirna, zbegana, naveličana, ki pa vendarle občasno tudi optimistično zre v svet. Mreža različnih odnosov razvija različne estetske strategije in uvaja različne perspektive, znotraj katerih se pesemski subjekt sooča s tesnobo, analizira tako globalne kot tudi lokalne družbene anomalije, ima do vsega ironično distanco, a se kdaj bliža tudi izvornemu sebstvu.

Vse to nas navdaja z mislijo, da je pristop sodobne slovenske pesnice/pesnika do pesniškega izdelka vendarle poseben, inovativen in intenziven. Ker vemo, da mora biti poezija težka, kar omenjena najbrž je, pa nas vendarle nekoliko skrbi zavedanje o tem, da pa vsa težka poezija ni tudi kakovostna poezija.

Z vrednotenjem poezije se ukvarja književna kritika, ki ugotavlja, kaj in kako so pesmi napisane. Poezijo tako zaznava, dojema, pojasnjuje, jo analizira, primerja in vrednoti. Tu pa naletimo na skepso o tem, koliko tozadevno kredibilnega kritiškega mišljenja premoremo. A tako, kot je malo kakovostne poezije, je tudi malo kakovostne kritike. Nič hudega, gre za dejstvo, ki velja za vso človekovo dejavnost. Nekaj čevljarjev je izvrstnih, večina je povprečnih in nekaj je podpovprečnih, enako je z inženirji, računalničarji itd. Zato je ameriški pesnik Donald Hall menil, da je pisati in razglabljati o tem nesmiselno, saj s tem pišemo, razmišljamo ali govorimo le tisto, kar je tako ali tako znano dejstvo.

V skladu s tem ugotavljamo, da ima vsaka generacije tri do štiri izjemne pesnice/pesnike, vse drugo pa je povprečno ali izrazito šibko – to pa je tisto, kar izpostavlja naslovno papagajstvo ali orfejevska zmedenost. Ob tem se spomnim na pesem Stanleyja Kunitza z naslovom Testno drevo (The Testing Tree), v kateri piše o dečku, ki na poti iz šole domov išče prave kamne, da bi z njimi zadel drevo; predstavlja si, da če bo zadel deblo s prvim kamnom, se bo vanj zaljubila najlepša sošolka, če bo zadel z drugim, bo napisal najboljšo možno pesem in če bo zadel s tretjim, bo živel večno. Ker se to zgodi redko ali skoraj nikoli, je na tem svetu malo popolnih ljubezni, malo izjemnih pesmi in malo pesnikov, ki bi jih njihova poezija ponesla v večnost. Harold Bloom je v Tesnobi vplivanja zapisal, da šibkejši talenti ponavljajo stare svetove, drugi, suvereni, pa si izmišljajo nove. Tako je bilo vedno in povsod in tako je tudi v naši tovrstni pokrajini – nekateri pesniški papagaji so zato zgolj pisani, drugi pa so s kvalitetno in posebno poezijo tudi dobro na-pisani.