LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (4): GORAN GLUVIĆ

Literarno papagajstvo ter orfejsko in babilonsko zmešani žanri v slovenski poeziji

Pogosto se mi resnično zazdi, da so papagaji nam ljudem najbližji sorodniki, ko vidim in slišim, kako na vseh področjih delovanja začnemo neutrudno ponavljati določene teze, trditve in ideološke navlake, ne da bi se vanje poglobili in jih trezno analizirali v najširši obliki pojmovanja. V svoji ozkosti nasedamo literarni propagandi in redki, ki se temu uprejo, so deležni tako imenovanega strokovnega pogroma, zaničevanja in namernega ignoriranja. Ko v nedogled ponavljamo že povedano, vedno zgrešimo bistvo. Na koncu se izkaže, da je usoda književnosti takšna in drugačna, kot ga zasluži okolje, v kateri se poraja in životari.

Prepisovanja v poeziji je veliko bodisi namernega bodisi podzavestnega. Odvisno od pesnika. Toda moramo razlikovati uporabo kakšnega verza ali stavka od prepisovanja. Z uporabo pesnik naredi spoštljiv poklon drugemu pesniku, ki mu je po svojemu splošnemu dojemanju blizu, da o motivu ne govorimo. Ker si noben pesnik ali pisatelj ni izmislil motiv. Motiv je izvrglo življenje. O tem, kdo ga je prvi uporabil, je brezpredmetno vprašanje.

Glede mešanja žanrov v poeziji (še bolj v prozi in dramatiki) sem mnenja, da so to počeli že pred stoletji (ni bilo viteške pesnitve, v katero se ni vmešal ljubezenski ali vojni žanr). In kot sem zapisal na začetku, papagajstvo je tudi vzorec zvrsti, ki so se ga oklepali dolga stoletja in niso odstopili niti za korak. Zdaj je drugače. Mešanje žanrov je postopek, ki lahko pojasni marsikaj, kar bi v prejšnji zapovedani enodimenzijski obliki ostalo nedorečeno. Seveda obstajajo tudi bralci, ki ljubijo nedorečeno.

Na koncu zapisa bom citiral nekega francoskega pesnika, ki je zapisal: »Prvi, ki je primerjal žensko s cvetlico, je bil pesnik, naslednji je bil bedak.« V razmislek.