LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (19): BOJAN SCHWENTNER

Refleksija na temo literarno papagajstvo, orfejsko in babilonsko z(mešani žanri), duhovne tatvine in podobno

V aforistiki, v kateri ustvarjam že več kot tri desetletja, je problem posnemanja in duhovnih tatvin še posebno pereča tema, sploh zato, ker je aforizem kratka forma, domislica, in se morda tudi včasih lahko zgodi, da dva napišeta podoben ošiljen, satiričen stavek. Recimo v devetdesetih, ko sem izdal dve knjigi aforizmov, Pametnejši naj končno že odnehajo in Bodice, ter ju predstavil tudi v Cankarjevem domu, in s številnimi nastopi po Sloveniji, sem samo enkrat opazil, da je moj aforizem (»Žensko je najlažje zapeljati z avtomobilom.«) podoben aforizmu Žarka Petana. V takem primeru velja pravilo, da tisti, ki ga je napisal pozneje, črta ta stavek in ga izloči. Naj bo pravi avtor tisti, ki je prvi prišel na idejo! No, kot sem že omenil, se mi je podobna stvar zgodila samo enkrat. Potem, ko je prišel internet, so se na tem področju razmere precej spremenile. Tam je mnogo objav, ki ne navajajo avtorstva, vse več jih je tudi v knjigah. Pred leti sem na dopustu na morju kupil zbirko hrvaških rekov Grafiti, kjer med vsemi aforizmi, reki, maksimami, nikjer ni naveden noben avtor. In se seveda med njimi najde tudi kak slovenski. Kar pa seveda ni prav. Pred par leti, ko sem ustanovil društvo aforistov in satirikov Slovenije, smo na sestankih obravnavali tudi ta problem in ugotovili, da je zelo težko spremljati vso množico anonimnih objav na spletu, kaj šele kakšnega od teh avtorjev opozoriti, da navede izvornega avtorja, ali mu napisati, da je kak rek – po domače – ukraden.

Sam se pri pisanju aforistike držim pravila, da jih s pisalom najprej napišem v zvezek z datumi kot idejo, ki je včasih že dokončan rek, včasih pa samo ideja, ki jo je treba še preoblikovati, premetavati, dodati humorno noto ipd. Šele nato gre v knjigo. Kako je z avtorstvom pri pisanju poezije, pa ne vem, verjamem pa, da je tudi tam sploh v dobi interneta možnost posnemanja, papagajstva ali celo ponarejanja verzov. Nekaj pa je jasno: avtor, ki se ceni in ima dovolj idej in domišljije, se nikoli ne bo posluževal teh manipulacij, saj pravemu avtorju idej ne zmanjka, ima jih preobilje in samo čaka, da bo prišel pravi trenutek in se bo miselno izostren stavek izpisal na papirju.

V časih literarnih delavnic v devetdesetih in v knjigi Šola kreativnega pisanja smo včasih rekli, da si skoraj ni mogoče izmisliti več nič novega, takšnega, kar na nek način ne bi bilo že napisano. Seveda, zgodovina pisane besede je dolga, del »nebroj«, pišočih vse več, pa vendarle velja, da lahko napišemo kaj, o čemer je že tekla beseda ali misel, in to izrazimo na nek nov način, s pogledom z druge perspektive, z drugega zornega kota, z besedami in načinom izražanja, ki je samo naš, avtorski.

Morda moram omeniti še to, da gostilniški dovtip še ni dober aforizem, pravi aforizem mora bralca vsaj malo presenetiti, mu pokazati pogled na stvar z drugega, neobičajnega zornega kota in, če se le da, s kančkom dobrovoljnega humorja. Tega se pri svojem pisanju tudi držim, kolikor se le da.