LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (13): ANJUŠA BELEHAR

Refleksija

Zmešani književni žanri – verjamem v obstoj nečednih manir, čeprav jih je huje srečati zunaj besedila, v spremljevalnem orkestru literature, v klikah in VIP-navezah, kot pa znotraj besedil, kjer so sploh nevredne besed. Nasprotje nekritičnega posnemanja (in tovrstnih »nečednih manir«) ni literarno prepletanje, niso literarni hibridi in medjezikovni prepleti, ne vem, zakaj bi bilo to povezano, tudi če prav s tem, da gre za obratnost. Hibridi in potovanja med žanri spet prihajajo v ospredje, ker so, zame preprosto, velikokrat odklon od bodisi dolgočasne bodisi takšne umetnosti, ki se želi imeti za najresnejšo, kar jih je. Igra (ker je v igri užitek) se mi zdi ena najpomembnejših pri doseganju krasne literature. Moje štetje, kar se tega tiče, se začenja s Puškinom. In v sodobni literaturi je (za moj okus) zelo dobrodošla. Seveda bi šlo vse te hibride, mešanice in preplete (kadar ne gre nujno za igro, ampak za način, kako enako povedati drugače) povezati tudi z izvenliterarnimi spremembami družbe, ki se tičejo vse bolj razpršene pozornosti kot posledice možne instantne zadovoljitve vsake potrebe, družbe, kjer nas vsak impulz od zunaj lahko odvrne od začrtane poti in spelje na drugačno. Ampak znotraj besedila tudi takšni pristopi od avtorja terjajo veliko mero občutka in je dobro, če se z njimi operira z razmislekom in da to počne avtor, ki ima za to, predvsem, dovolj časa.