LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (2): BRANKO GRADIŠNIK

Iz potoromana Tisoč in nobena noč: strogo zaupno na Kubi (Založba Pivec, 2024)

18. 12. 2014

10. dan – Guardalavaca – Holguin

Po zajtrku se odpeljemo v provinco Holguin. Na obalah Holguina je oktobra leta 1492 Krištof Kolumb prvič stopil na ameriška tla. Najprej se odpeljemo do vasice Quatrocaminos, v bližini katere je indijanska vasica Chorro de Maita, s prikazom življenja in z arheološkimi ostanki Tainov, prvobitnih prebivalcev Kube, ki so jih španski kolonizatorji povečini iztrebili v osvajalskih bojih. Iz Chorro de Maite se odpeljemo na eno najlepših kubanskih plaž, Guardalavaco, ki leži na atlantski obali Tudi tu je mogoče potapljanje z masko na koralnih grebenih.

Proti večeru nadaljujemo pot proti Holguinu. Holguin je mesto, ki leži 40 km daleč od atlantske obale na vzhodu Kube. Tu je pivovarna, v kateri varijo odlično kubansko pivo Bucanero.

Po večerji bo prosto, mesto ponuja tako kot kubanska mesta nasploh veliko možnosti za preživljanje prostega časa, Casa de la Musica, lokali, diskoteke ...

Naslednje jutro sem z obžalovanjem odkril, da imamo zajtrk točno ob devetih, ob času torej, ko sem bil domenjen. Ketozna prehrana terja disciplino, in tako sem počakal, da so postregli, potem šele, bilo je že četrt čez, pa stekel čez cesto in vprašal Gleibis, ali bi se lahko pripeljali pome in me pobrali malo pozneje pri hotelu Casagrande. Prikimala je, da ni problema. Torej sem stekel do hotela. Pot gre tu zelo položno navkreber. Tako me je izmučil ta počasni tek, da sem prvič pomislil, da sem mogoče bolan, le da tega ne opažam, ker sem v bistvu ves čas v savni Kube.

Črnca ni bilo – ali ni bilo več.

Hodil sem po parku in po pločniku pred hotelom in spraševal ljudi, ali poznajo takega in takega prodajalca te in te slaščice. Samo odkimavali so. Bilo je seveda mogoče, da se je umaknil, ker je bila pred banko vrsta, ki sta jo nadzorovala dva miličnika.

Imel sem prav, da sem se zanesel na Gleibis. Pobrali so me v veletaksi (se pravi, kombi) in odpeljali smo se kakih trideset kilometrov bolj na jug, na kraj, ki se imenuje El Povenir, Prihodnost.

Kraj je res kot napoved sijajne prihodnosti, kot iz tiste mladostne pesmi našega poznejšega prozaista (in kritika režima) Remca, v kateri se pelje vlak v svetlo prihodnost, »pred nami pa se kakor prizma bleskeče zvezda socializma«. El Povenir je najbrž protokolarni objekt, v ozadju smo slutili še druge stavbe, diskretno skrite očem dnevnih kopalcev.

V bohotnem, senčnem in hkrati sončnem paradižu, pač po izbiri, se skriva na tem koncu res imenitno kolonialno gostišče z velikim vrtom in še večjim bazenom z naravno vodo. Skozi bazen doteka sveža voda iz neke gorske reke. Vse je kot iz škatlice, lepo urejeno, čisto, tako da daje videz luksuza, res pa je, da nismo mogli dobiti žoge za vodno odbojko, čeprav jo je obetala velika tabla. Tudi še ni bilo šefa, čeprav je bilo po urniku že odprto, in zato se ni dalo nič naročiti, natakarica se mi je zdela res pretirano boječa, kar se tiče šefa. No, ob dveh popoldne so se razživeli in potem smo tu povsem po nepotrebnem kosili zelo okusno dimljeno svinjino in camerones (rakce). Sicer pa smo igrali predvsem tarok.

Ko je prisedla Gleibis in smo ji malo pojasnjevali, smo trikrat zapored morali razglasiti renons! Najprej sem se zatalal, potem je Berni igrala berača brez taroka, a po pravilu »brez taroka ni taroka«, nazadnje pa je Ana narobe založila, mislim. Takšno zaporedje renonsov, se mi zdi, napoveduje večjo kataklizmo, vsaj orkan, če ne potresa ...

Čeprav, prvi je bil morda posledica tega, da sem kratko malo premalo pazil pri mešanju, saj sem hkrati skušal odkriti, kateri deli »činklje« so kitajski, kateri zamorski in kateri morda belski.

Voda je bila hladna, vendar krepčilna, ni dvoma. Še vse do večera sem se počutil sveže.

Zvečer sem se šel obrit, brivca je našel Deni na vogalu naše ulice, plačal sem 6 cucev za kompletno britje in striženje in masažo lasišča v času, ko je bil lokal uradno že zaprt.