LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (1): Tonja Jelen


Uvodna refleksija Tonje Jelen v književno debatno omizje na temo »Novoustvarjalni literarni okusi v slovenski poeziji in literarnem potopisu 21. st.: preobilje nepresežnosti, neizrečenosti, neprevedljivosti in nepopisanosti … ?!« ter dodatno za pesniško-kantavtorske sladokusce: Spotik ob »upesnjeno glasbo«

O presežnem v letošnjem izboru poezije oz. letošnjih lavreatih

Presežno v poeziji je vse tisto, kar daje dodatno vrednost poeziji. Poezija naj bi že sama po sebi bila veličastna, lepa, estetska, izjemna. Kaj je lahko še torej presežnega znotraj nje? Ali je lahko sploh to mogoče? Kako ločiti poezijo, jo odbrati, ovrednotiti, da je eno od del ali da so posamične pesmi najboljše? Prav to torej pomeni presežnost. Poezija, ki je izbrana na letošnjem Lirikonfestu, se vsaka posamič loteva jezika z vso skrbnostjo. Jezik naj bi bil alfa in omega vsej besedni umetnosti, prav poezija pa je lahko tista, ki v nekaj verzih ali daljši formi prikaže razmisleke in občutenje v pesniškem jeziku, ki ga pesnik ali pesnica formira na svojstven način. Tudi to je presežnost, samosvojost pesniškega izraza, da ga lahko prepoznaš brez podpisa avtorja.

Sedem nominiranih glasov se sprehaja in dreza z vso močjo in nežnostjo. Vsak od njih je tehten v besedah, včasih več pomeni manj, zgoščanje v eno samo misel porodi novo pesem, novo življenje, če parafraziram verz Boruta Gombača iz pesmi Gosteje od zraka: »Prihodnost gosti se nekomu v dlaneh.« Kako mehansko ne nazadnje nastane pesem. V dobi tehnologije je tipkovnica enaka peresu, ki je prej šklepetalo po papirju. Je goreča sveča bolj romantična od svetlobe zaslona? Je to tudi manj presežno? Če rečem, da je um lahko več od srca in se odpovem vzkipljivosti izraza, ki ga nadomestim za prvinsko govorico objektivnosti, je to lahko manj poetično? Kajti Aleš Jelenko v svoji presežni govorici išče misel tudi v objektivnih in subjektivnih obronkih, ljudeh, citatih. Odmeriti čustva in zapriseženo upesniti golost misli, jo osvetliti in predefinirati je poetika, ki zna vznemiriti in vzpostaviti paralelnost vesolja. To svetovje vesolja je značilno za do zdaj oba omenjena avtorja, a vsak ima svoj način, ki je in daje nekaj več. Kako v eno samo minuto zgostiti več življenj in kako stkati podobe ranljivih subjektov v novo življenje – je vprašanje, ki se mi zastavlja ob prebiranju poezije Boruta Gombača in Mateja Krajnca.

Mikrodetajli v poeziji Cvetke Bevc so pronicljivo opazovanje, ki izginja iz našega vsakdanjega življenja. Pesnica upoveduje stvarnost na poetičen način. Nekaj starinskega, prabitnega se skriva v verzih, ki opisujejo drobne razpoke, jih razpirajo in problematizirajo vzgibe drobnih delcev ali rastlinja. Prav to je v poeziji Cvetke Bevc dvignjeno nad poezijo kot tako. Zgoščenje v upor ženske Zofke Kveder, ki je tlakovala pot umetnicam in intelektualkam, je še poseben dosežek, ki priča o tem, kako ne smemo pozabiti na stoleten boj ženske, da je lahko vredna in slišana umetnica. In prav ta glas je dan Anji Golob, ki je s svojim razpiranjem motiva robca razkrila, kako preseči dih in napor vsega, kar so nekoč polagali vate. Šele takrat je pesnica lahko tudi deček za drugo, šele takrat postane svobodna. Kako se približati tistemu, kar ti prepovedujejo, o čemer ti zapovedujejo, ko te tiščijo k tlom. Prav to presega Anja Golob, ki doseže, da je lahko prej nedosegljivo končno del tebe in si lahko tu, da si lahko nekomu bližina. Tudi ko nekdo odide, ko ga ni mogoče doseči ne s klicem ne s fizično bližino. Vse se začne namreč z odhodom, pravi Cvetka Lipuš, ki se s presežki loteva spominov, tistih lepih, tistih, ki jih ni in je bolje, da jih ni. Prav ta ironija, spletena v verze, je prvovrstna v slovenski poeziji. Kako obstati sredi minevanja in užiti en sam trenutek, ki ga ne nazadnje že ni?

Matej Krajnc s svojo liriko prepesnjuje, denimo Prešernov Krst pri Savici, in piše songe. Tako kot Gombač se posveča pravicam človeka, se zaveda ranljivosti in suženjstvo za sendviče dobi priokus pikrosti do vseh tistih, ki odmerjajo rezine – kovancev, hrane. Pravzaprav se zdi, da Krajnc dreza, njegov pesniški jaz se upira slabemu in popularnemu in verjame v dobro. Zgodovinskost, v kateri je bil nujen trenutek spremembe, ki je izboljšala in usmerila tok zgodovine naprej, je vzgib, na katerega Krajnc subtilno opozori. Občutenje do tem, o katerih mogoče kdo ne želi govoriti, pesnik neguje in se mu posveča kot pesnik kantavtor, ki v duhu Dylana in Pengova vzgaja poslušalca in ga ceni. To je presežnost obravnavane poezije in šansonov, songov. Marij Čuk je pri tem nekoliko drugačen.

Robustnost in neposrednost sta njegovi začetni iztočnici, ki pa sta nujni, da tudi v njima ozremo lepoto in jo tudi iščemo. Zakaj se delati finega, ko pa je v najbolj naravnih prvinah tudi prava beseda za to več kot zborna izreka. Tudi če pesnik postane novinar, kot pravi sam, je še vedno pesnik. To ga dela presežnega, ko dela vsakdanje reči, jih opazuje, se jim posveča. Na meji ali za mejo, ki pa je hujša, če je mentalna kot pa fizična. To je mogoče preseči z umom, kritičnostjo in pa seveda lepoto. Ko obleži mrtvo listje, je tudi to lahko lepo, ko še ima metaforika vedno svoje mesto in smisel.

Bistvo vsem pa je presežek jezikov, svojevrstnih, ki žlahtijo slovenski pesniški sistem.

Nepresežnost – je dovolj samo nekaj zdrsov?

O, ljuba nepresežnost, ki me dušiš in medeš. Kako težko sprejmem misel, da je danes vse fragmentarno in je zato lahko tudi literatura takšna. Vsa ta razpršenost, mislim na nepremišljeno, netaktno, nedefinirano, v umetnosti ni več upor. Danes to ni ludizem, pomeni mi nonšalatno dojemanje sveta in pojmovanje umetnosti.

Usvojiti resno strukturo je še vedno pomembno, še vedno jo je treba spoznati in šele nato kršiti norme. Kako resno naj dojemam delo, v katerem je kup čustvenčkov, infantilnosti, egoizma? Leposlovno delo se mora dvigniti nad slabo, se povzpeti na to, da smo po branju, ogledu, poslušanju, za kanček boljši. Soočeni z bolečino drugega in pomirjeni s tem, da naj bi bili mi na strani legitimnega. Prav to dela umetnost še vedno presežno. Ne jaz, temveč on, ona, mi. Zavezništvo znotraj vsega vesolja, ki ne deli, ki ne postaja slab in ne postavlja mej. Morala in srčnost sta mi prva dva ključa, ki morata narediti umetnost samo po sebi dobro. Ni pomembno, kdo jo napiše. Pomembno je delo, ki razpira problem, zastavlja vprašanje in ga na neki nevsiljivi način tudi pokaže. S tem – seveda – da ne ogroža drugih. In še – da si ne privošči zdrsa banalnosti jezika. Nista vsak fancy in priljudnost izraza dobri za bralstvo. Tudi to mora biti na preži, da razmišlja, nenehno raste in poglablja tudi svoj jezik, kulturne okoliščine in razna ozadja (zgodovinska idr.).

Naj poudarim, da ne gre za puritanstvo. Ne gre za utilitarizem. Gre za to, da je tisti umetniški presežek še vedno vreden truda. Da so uzrtje v lepoto umetnosti, v dodelanost, premišljenost poti v presežnost. Kajti prav to je lahko umetnost. Pa če se piše z veliko ali malo začetnico.

 (foto Jurij Vižintin)