LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (3): Zoran Pevec


PESNIK IN ČEVLJAR


Ko čevljar naredi čevelj, mora biti izdelek tak, da ga lahko obujemo, da je ravno prave oblike, da je udoben, če si želimo, mora biti vodoodporen ipd. Skratka, obuvalo mora biti primerno za uporabo, sicer rečemo, da je bil čevljar slab, oziroma če mu izdelek ni uspel, čevljarju ne moremo reči, da je čevljar, temveč šušmar ali pa sploh izgubi ime kot tovrsten obrtnik. Podobno je s pesnico/pesnikom, če ne znata napisati pesmi, ki bi bila del abecede sveta, s katero beležimo naše strahove, tesnobo, ljubezni, sovraštva, dobro in zlo ali morda povsem vsakdanje stvari, seveda na pesniški način s presežnikom retoričnih figur ipd. Lahko, da bo pesem takšna, da bo presegala algoritem neoliberalizma, da bo del feminističnega, kvir ali kakšnega drugega aktivizma ali pa bo morda t. i. duhovna in metafizična ter transcendentna pesem, ki ne bo del antropološke redukcije poezije na sociološki, semantični ali kognitivni ravni. Torej, če ne bo nič od tega, bo najbrž izgubila svoj pomen, saj poezija brez teh in podobnih značilnosti ne bo vredna svojega imena. In roko na srce – večina pesniških izdelkov je ravno takšnih, v preobilju nepresežnosti oziroma povprečnosti.

TODA – tako je pravzaprav vedno, v vseh časih in prostorih. Nekaj poezije je zelo šibke, večina povprečne, nekaj pa odlične. Zato je o tem, da je poezija v tem hipu večinoma povprečna nesmiselno pisati. S tem namreč ne povemo ničesar novega oziroma le ponavljamo tako ali tako jasno in znano dejstvo. Čevljar in pesnik pa ne bosta nič drugačna, kot sta – prvi v svojih čevljih, drugi v svoji pesmi – pa naj ju tiščita ali skrbita, če ne znata narediti bolje.

 (foto Jurij Vižintin)