LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (11): Marjan Rajšp


Ne vem, če sploh obstajajo knjige s Camina, da niso potopisne ali vodiči. Tudi ali prav zato, in ker je moje prejšnje dojemanje potopisne literature omejevalo popoln razcvet domišljije, sem z eno samo orientacijsko točko zakoličil smer svojega novega romana, ki bo lociran nekje nedoločeno med eno in drugo točko, med katerima je 800 kilometrov. Samo eno točko, eno vas, pa še to brez imena. Že to sta dve kršitvi popotniškega žanra, kot bi upal trditi še pred kratkim. In končam, napišem. Zadovoljen, ni potopis. Če je knjiga dobra, bomo še videli, ni pa potopis. Nekaj mesecev kasneje je bila knjiga nagrajena kot najboljši slovenski potopisni roman v letu 2023. No, pa sem mimogrede napisal še nekaj o sebi; karkoli mi uspe, je pomotoma. Seveda ne gre oporekati ustanovi in strokovni žiriji, ki me je nagradila, pa sem bil prisiljen ponovno, tokrat veliko širše, razmisliti o popotniški literaturi. O poti, krajih, ljudeh. Kmalu zatem, ko se izza utesnjenih pravil knjižničarske stroke (zdaj poznate krivca moje ozkoglednosti) odprejo nove dimenzije za umeščanje potopisne literature, ostane le še resničnost pokrajine, kraja – ki bi ga po novih dognanjih lahko skrčil na šank, posteljo ali cerkveno klop, pa še to brez imena in lokacije – kot zadnji in edini pogoj za umestitev knjige v ta žlahten in odprt žanr. Pa sem vseeno napisal potopisno knjigo – celo izumil žanr »statični potopis« (nagrade so strup za skromnost) –, mogoče prelomno v moji ustvarjalni karieri, kot je bila potopisna knjiga Toma Križnarja prelomna za mojo dopustniško življenje, zaradi nje že trideset let nisem ležal na plaži.

Hvala za nagrado. Da sem popotnik, sem vedel že dolgo, od zdaj naprej pa upam povedati, čeprav še zmeraj zelo na tiho in še to bolj sam pri sebi, da sem pisatelj.