Spotik ob upesnjeno glasbo in korak čez kantavtorstvo
Na spolzki stezi čez umetniške poljane, zlizani od številnih nog, leži iztaknjen kamen z vklesanim napisom kantavtor. Ko se človek spotakne obenj, opazi, da stoji na odseku poti z mnogo grušča, med katerim ležijo kleči z napisi v raznih jezikih; v stari grščini rapsod, v provansalščini trubadur, v nemščini menezenger, v angleščini songwriter & pop singer … Mislec, po navadi zazrt v nebo in vesoljne zakone v sebi, se zastrmi v to besedje in ga poskuša doumeti.
Kantavtor je v zadregi z definicijo svojega pojma. Za vsako definicijo je potrebno umestiti besedo v besedo nad njo in pomenu pridodati razlikovalne lastnosti. Pri kantavtorju pa je problem v tem, ker je krovnih pojmov več, prav tako razlikovalnih lastnosti, on pa je en sam. Namreč kot pisec in pevec lastnega besedila, skladatelj glasbe in njen interpret s svojim glasbilom, vse obenem in sam. Seveda jih je lahko več, če skupaj nastopijo na odru, a najbrž interpretirajo besedilo in glasbo le enega izmed njih, ker če bi istočasno vsak svojo, taka kakofonija ne bi zazvenela najbolje.
Torej začnimo s kleči; avtor napiše besedilo in ga poje ob spremljavi drugih glasbenikov – je kantavtor, je takšna izvedba kantavtorska, sta Lennon in McCartney kantavtorja? Ups, nista, v podajanju skladb Beatlov nista sama in te vsebujejo glasbene elemente, ki niso zgolj njuno delo. Ko je Dylan prišel prvič na oder z električno kitaro in bendom, so mu razočarani feni hoteli s sekiro presekati kable, ker ni več iskal odgovorov na velika vprašanja v vetru sam z glasom, s tekstom in kitaro po Guthrievem vzoru.
Drugi primer – pevec interpretira s svojim glasom in z glasbilom besedilo drugega avtorja. Okej, naj mu bo, še zmeraj se ga dojema kot kantavtorja, a ni popoln, kajne?! Mimogrede mu to dajo vedeti tudi plačniki interpretacije, ko mu priznajo avtorstvo glasbe, morda še aranžmaje, za besede, ki niso njegove, pa pošljejo nakazila tistemu, ki jih je sestavil v tekst. Pa pustimo vnemar denar, o tem bomo pozneje, čeprav je v glasbenem poslu to vedno kmalu. Pri spotikih ob upesnjeno glasbo je kantavtorjev preživitveni korak velik za človeka, a čuden za človeštvo, sploh za tisti del, ki živi od avtorskih pravic. Mark Twain je nekoč je izjavil, da bog zmore vse, edino, česar ne zmore, je narediti red na področju avtorskih pravic.
Kantavtorju bi bilo seveda najlažje, če bi vse opravil sam, a nekako ne more. Stara šala pravi, da pravi kantavtor napiše tekst in glasbo, sam interpretira upesnjeno glasbo s svojim instrumentom in tudi sam – sebe posluša. Zelo resna in resnična poanta, saj mu doseg do drugih ušes branijo medijski filtri, montirani v številna posredništva. No, naivni nastopač se lahko razdaja na ulici, a koliko jih tam v polnem pomenu pravzaprav poje lastne pesmi? In koliko takih se sliši skozi medije? Samih, z enim instrumentom za spremljavo, po možnostih z domačo izdelavo, ne s studijsko obdelanimi izdelki za glasbeni trg? Skoroda nič, nula, nada, zero. Pengovova Odpotovanja so poleg lepote mitska tudi zaradi svojevrstne samotarske produkcije.
Razlaga pomena v SSKJ, kjer je kantavtor »skladatelj in pevec lastne skladbe«, torej potrebuje dopolnilo v zvezi z nastopnim igranjem na en instrument, no, lahko tudi več, a hkrati. Kdor med predhodno računalniško obdelanimi in predvajanimi miksi tu pa tak kaj izusti, ne podaja svoje skladbe s celostno živo prisotnostjo vseh potrebnih elementov. Kantavtor ni reper, kar bi pogojno lahko bil, če bi ga namesto vnaprej posnetih basov spremljale lastne roke, s katerimi bi tolkel po že čem, magari po mikrofonu. Ta je seveda potreben za večjo slišnost, a kantavtor ni nekdo, ki vanj poje »… peti on ne jenja« in »on živi, umrje brez dnarja«, ker to niso njegov besede. Kantavtor je najdlje od opernega pevca in daleč od sinhroniziranega odpiralca ust v filmu ali videospotu ali od igralca, ki ga mora predstavljati v kontekstu gledališke igre … Še najbližji je zaljubljencu, ki v zvezdni noči pod oknom izbranke svoje zapete besede v lastni melodiji podpira s kakšnim brenkalom, ki je največkrat na kantavtorje navezano glasbilo, čeprav so uporabna vsa, vključno s tistimi, v katera se lahko izmenično diha.
Torej ne se spotikati ob nekoga ob enem glasbilu, ki ga igra, prepeva svoje besede z lastnimi akordi in melodijami, čeprav se sliši za razliko od bučnosti vsenaokoli nekoliko tihotno in skromno. Kantavtor prenaša bistvo upesnjene glasbe – močne besede. Od nekdaj se jih bojijo oblastniki, ki bi radi z bobnenjem utrjevali svoje vladanje. In od nekdaj se z njimi ponaša in prenaša ljubezen, ko poje in po svoje igra v ritmih srca. In seveda vse, kar velja v tem besedilu o upesnjeni glasbi za kantavtorja, vsebuje tudi beseda kantavtorica.
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (1): TONJA JELEN
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (2): GORAN GLUVIĆ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (3): ZORAN PEVEC
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (4): NINA STOPAR
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (5): ŽELJKO PEROVIĆ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (6): PIA POGORELČNIK
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (7): PETER ANDREJ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (9): MARIÁN MILČÁK
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (10): DR. MIRAN KOŠUTA
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (11): MARJAN RAJŠP
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (12): KLEMEN PISK
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (13): ŠPELA SEVŠEK ŠRAMEL IN MIHA KRAGELJ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (14): ŠPELA SEVŠEK ŠRAMEL
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (15): CVETKA BEVC
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (16): MARIJ ČUK
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (17): BORUT GOMBAČ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (18): ALEŠ JELENKO
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (19): MATEJ KRAJNC
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (20): ANJA ZAG GOLOB
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (21): LUKA GLUVIĆ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (22): KRISTINA TAMULEVIČIŪTĖ
- LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (23): VILJA-TUULIA HUOTARINEN