LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (12): Klemen Pisk


Spregovoril bi nekaj besed o lastni izkušnji s prevajanjem poezije. S težavami, ki mi jih je povzročala in mi jih še vedno povzroča. Te težave so bile sprva največkrat povezane z besednimi igrami, kulturnimi referencami, s specifičnimi, na določeno okolje vezanimi metaforami in simboli, precej zahtevna pa je bila tudi zvočnost, ritmičnost, muzikaličnost poezije. Na začetku svoje prevajalske poti me je vse to veliko bolj obremenjevalo, mi povzročalo precej večje skrbi kot danes. Šele ko sem se kot prevajalec sprostil, ko sem se zavedel, da ne prevajam posameznih besed, verzov, stavkov, kitic, ampak celotno besedilo, da je torej pomembneje prenesti celoten pomen in čustveni vpliv pesmi kot pa natančno posnemati vse njene formalne značilnosti, šele ob tem zavedanju lahko rečem, da sem postal prevajalec poezije. Pravzaprav ne prevajalec, ampak le to, kar sem že vseskozi bil – pesnik, ki je tudi sam napisal nekaj pesniških zbirk. Šlo je torej zato, kako svojo pesniško izkušnjo prevesti v prevajalsko izkušnjo, in ko sem prišel do tega spoznanja, so mi stvari veliko lažje stekle z jezika in izpod prevajalskega peresa. Vendar se je ob tem spoznanju pojavila druga težava. Ni namreč težko razumeti posameznih besednih iger, verzov, kulturnih referenc in jih prevesti, ni težko prenašati ritma. Najtežje je postalo vprašanje, kako celotno pesem razumeti in to razumevanje prenesti. Čeprav beseda razumeti najbrž ni prava beseda, ampak jo je v primeru poezije bolje nadomestiti z besedo »čutiti«, torej kako čutiti pesem. A to ne sme biti izgovor za površnost, temveč pravica do prevajalske svobode.