LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (20): Anja Zag Golob


O potopisu na Slovenskem težko razpravljam, kar pa se tiče slovenske poezije, se mi zdi predvsem izjemno raznolika, kar je super. Občutek imam, da ta čas v njej prevladuje tok, ki Brechtovo izjavo o knjigi, ki da je orožje, jemlje kar se da dobesedno. Dobesedni in neposredni angažma oziroma pozivanje k njemu ta čas, kaže, štejeta največ, osebno pa me taka poezija največkrat ne zadovoljuje, ker je po moje pretirano zavezana izključno aktualnemu trenutku ter se prepogosto vdaja svetobolju, iz lirskega subjekta pa premnogokrat dela nemočno žrtev. V poeziji me popisi življenj njenih avtoric in avtorjev največkrat dolgočasijo, ker so zgolj to, ostajajo torej na ravni dnevniških zapiskov, ki zadovoljujejo kvečjemu voajeristično radovednost bralk in bralcev, kot taki pa so kratkega daha in za njimi bolj malo ostane. Mislim, da se taka poezija premalo ukvarja z jezikom, igro zvena in pomena, da je njen cilj prevečkrat zgolj priznanje pozicije pesnika/pesnice, kar zamerim predvsem izkušenejšim avtoricam in avtorjem, pri katerih še toliko bolj ključno iščem predanost, disciplino, poglabljanje v materijo ter zavezanost Poeziji, ne vsakokratnim muham dobe ali borbi za všečnost raznim komisijam. Pesnice in pesnike zavezuje predvsem poezija sama, in sicer ne glede na njeno trenutno akutno družbeno odrinjenost, poskuse vzpostavljanja raznih bližnjic do nje, vnaprej obsojene na propad, saj poezija terja iskrenost, napor in zavezo, na njeno izkoriščanje za partikularne koristi in interese. Poezija je veličastna, žlahtna sila, kar najbolj ontološko zvezana z bistvom človeka in njegovo prisotnostjo v svetu. Osmišlja in s svojo specifično rabo jezika izreka najvišje smotre humanosti, sočutja, brižnosti in solidarnosti ter kultivira človekov obstoj. Poezija je tudi slavljenje ludizma, igre, domišljije – kaže nam, česa vsega smo kot ljudje, ko smo najboljši, sposobni.