LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (5): Željko Perović


TAKŠNI IN DRUGAČNI (v preobilju nepresežnosti)

Pri razmisleku o nepresežnosti v poeziji (oz. v literaturi in umetnosti nasploh) se kar sama pojavi misel ali vprašanje o presežnem – kaj to je? Seveda najprej pomislimo na jezik, v katerem so se pri mladih zelo razpasli zapisi anglikaliziranih pogovornih izrazov (vajb, hejt, ful, kul in kaj je še tega fejsbuk besednjaka), s primesmi sloveniziranih balkanizmov, pomešanih z (nenarečno) krajevno slovenščino ... Zdaj si že vsak ustvarja svoj fevd (beri: svojo slovnico, svoj pravopis!). Morda tako avtor / avtorica kaže svoj pubertetniški upor (doba odraščanja se je zelo podaljšala in neredko take izraze srečujemo tudi v pesmih, ki jih v mama hotelih podpisujejo magistri, doktorji raznih ved), ali želijo izkazati svojo urbanost (ali ubranost – z ulično čezvelikolužno kulturo, z reciklažo postopkov izpred šezdeset in več let). Ali pa s tem slikajo realen civilizacijski moment, kdo bi vedel. 

Potem je tu forma ... Če je  (vsebinsko takšen ali drugačen – ni pomembno, važno, da je!) sonet na Slovenskem še veljal za resnični presežek, smo v zadnjem času priča pojavu dolgih pesniških zapisov ... In pri tem marsikateri avtor / avtorica ne pomisli, da preobilno podajanje poetičnih podob prej škodi kot koristi sami pesmi. Saj bralec, s katerim avtor (želi?) biti v komunikaciji, pogosto izgubi sled in vpogled v celoto zapisa. Ali pa je to tudi namen zapisanega – slikanje bivanjskega blodnjaka, ki ga je v civilizaciji odkril pišoči! Le da je odnehal (beri: se izgubil) v kdo ve katerem krogu uzrte Komedije (morda zato, ker mu internetni podij omogoča neslutene razsežnosti nastopanja). Kar seveda v določenih krogih kaže na – presežek. Ja – sem ravno pomislil – ti Japonci in njihov haiku! Tri vrstice, pa kje si to videl! Pa češnjevi cvetovi, o katerih je tuhtal (le zakaj?) tudi sam Heidegger ... Torej tudi presežki (pojmovno in formalno) niso to, kar naj bi (baje) bili – le čudi se, nevedno, staro dete.

Ja, da bi prebredli preobilje nepresežnega, bi se lahko ozrli k presežkom. Da se spomnimo, da "jaz" ni center in osnovni gradnik sveta. Da okušamo, kar vidi "Charlie Parker, ko gleda v prazno pred solom."1 Saj – sem prepričan – vsi nekje globoko v sebi (še vedno) slutimo, da "se daoisti brijejo z vetrom" – takšni in drugačni – in zakaj to počnejo.

___________________________________

1 Milan Dekleva, pesniška zbirka

Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira.

(foto Jurij Vižintin)