LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (15): Cvetka Bevc

Pred nekaj desetletji me je nekdo ob mojih prvih pesniških poskusih pokroviteljsko podučil: »Vse je že bilo povedano in izpovedano, spreminja se samo oblika, skozi katero nekaj izpovedujemo ali pripovedujemo.« V mislih ima bržkone temeljna bivanjska vprašanja, iskanje resnice, teme ljubezni, magičnost in magijo besed, pa tako upesnitev intimnih doživetij kot družbeno kritično naravnanost, sem si rekla. In se mu zoperstavila. Ne, ni še bilo vse izpovedano in povedano! Zakaj bi drugače želela primakniti svoj lonček. S trdno vero, da ima poezija moč spremeniti svet. V slednje še vedno verjamem, pri spreminjanju oblik pa se mi zatakne. Oblika se povezuje z vsebino, smrt praznemu formalizmu je bila že zdavnaj izrečena, ostane torej vprašanje: ali je bilo res že vse povedano in izpovedano. Če bi bilo temu tako, bi (tudi pesnice in pesniki) le še brali velikanke in velikane poezije in ponižno sklonili glave pred lepoto in izpovedno močjo veličastnih. Toda še vedno pišemo, vztrajamo na barikadah, poskušamo ujeti neulovljivo, zapriseženo negujemo jezik. Tu in tam si nemara pred oči prikličemo Rilkejevo misel, da pesem ni občutek, temveč spoznanje. Da, z novimi spoznanji se dotakniti bralčevega srca, naj mu duša vztrepeta ob naših verzih, naj se zaiskri v glavi od novih razodetij. In ta razodetja, tako raznolika v posameznih pesniških poetikah, naj zasvetijo v daljavi kot nova vizija sveta. Hm … V poplavi knjig in preobilju pesniškega ustvarjanja (slovenski prostor seveda ni izjema), kjer tudi zaradi tega izginja vrednostna uravnilovka, bi težko izrekla sodbo, zato raje zvito postavljam vprašanje: koliko je v vsej tej množici pesmi prisotna nova vizija sveta ali vsaj povpraševanje po njej? Pa ne zato, ker pripadam generaciji, ki je bila vzgojena v veri v svetlo bodočnost in zorela v njenem propadanju, pa kljub temu ohranjala upanje, da na okruških vendarle zrase nekaj lepega in dobrega. Zato ob zastavljenem vprašanju kličem na pomoč kakega socialnega lirika (kako malo jih je (še), to pa že upam reči), ki bi udarno pometel z umetno inteligenco, pretiranim subjektivizmom, ki zveličavno obelodanja svoj edini prav, pa naj bo še tako kilav, brez premika v polje univerzalnih resnic in dobrobiti za človeštvo, nas pesnice in pesnike postavil pred zid, ustrelil v nas rafal besed, s katerimi bi zahteval brutalno iskrenost. Nemara bi si potem priznali, da ne gre za nas. Za odgovornost do poezije gre. Ki je nekaj večjega od nas samih. Zato ji še vedno pripadajo vse tako imenovane velike teme, oblike take in drugačne in ne nazadnje nam vloga vidca, ki jo lahko vsaj poskušamo izpolniti.

01_Cvetka_Bevc_Pesmi_in_plesi_smrti_2023_naslovnica.jpg